Pred kratkim ste se vrnili iz ZDA, kjer ste bili dopisnica nacionalnega radia in televizije. S kakšnimi občutki se vračate v Slovenijo?
Ja, devet let Rusije in šest let v ZDA je kar tretjina življenja in dobršen del poklicne kariere, zato imam – mešane občutke. Razlogov je več, eden od njih je ta, da se je v tem času Slovenija precej spremenila, spremenila pa sem se tudi jaz. Pogled na Slovenijo je sedaj, ko sem se vrnila, drugačen od takrat, ko sem odšla. To je zame velika prelomnica, začenjam novo obdobje, ki ne bo povezano z dopisništvom.
Vendar ostajate na nacionalni televiziji?
Ja, vračam se v zunanjepolitično redakcijo, kjer sem profesionalno pot tudi začela.
Kako sedaj, po toliko letih življenja v tujini vidite Slovenijo? Kaj se je spremenilo?
Gre za moj osebni pogled, lahko se tudi motim, a opazila sem, da so se ljudje precej spremenili. Postali so nestrpnejši, sledi potrošništva so zelo opazne na vsakem koraku. Veliko manj časa imajo zase, za družino, druženje s prijatelji. Službe zahtevajo zelo veliko časa in na ulici ne vidim več toliko nasmejanih obrazov in odkritih pogledov. Opažam pa ogromno velikih avtomobilov in zunanjih znakov materialnega bogatenja. Preseneča me, koliko ljudi je na ulici in v lokalih sredi belega dne. V večini ameriških mest, z izjemo turistično zanimivih mest, kot je na primer New York, so ljudje na cestah, v restavracijah med delavniki samo med kosilom in zvečer, kadar končajo službo. In kar me je tudi presenetilo, so agresivni in nestrpni vozniki. V ZDA se preprosto ne zgodi, da bi kdo parkiral na prostoru za invalide ali pločniku. Kazni so previsoke. In še – vozniki so zelo uvidevni do pešcev, kolesarjev.
V Sloveniji ste silno priljubljeni in pred nekaj leti so vas naše bralke in bralci izbrali za Slovenko leta! Ste morda kdaj premišljali, zakaj vas imajo ljudje, preprosto, radi?
Mislim, da so v meni prepoznali verodostojno novinarko, saj sem se vedno trudila, da ste od mene iz Rusije in ZDA dobivali preverjene informacije, dobre analize, širok pogled na dogajanje v teh in drugih državah. Delo opravljam s spoštovanjem do gledalk in gledalcev, poslušalk in poslušalcev.
Vaše delo je sila nevarno, saj ste poročali iz številnih držav, kjer je divjala vojna ali pa so bile kako drugače ogrožene. Kaj ste naredili, da vas te grozote, ki ste jih tam videli, niso preganjale in da ste lahko ponoči spali?
Poročanje o grozotah je del mojega poklica. Kadarkoli sem poročala o čustveno težkih situacijah, pa naj je šlo za vojno, potres na Haitiju ali teroristične napade, sem poskušala zgraditi nekakšen racionalen zid med mano in dogodkom. Bila sem tam, v dogajanju, in vedno poskušala kar se da profesionalno poročati o njem. Strašna tragedija, zaradi katere me je več tednov tlačila mora, je bil teroristični napad v Beslanu v Severni Osetiji, zajetje talcev v šoli. Tam so ubili skoraj 350 ljudi, med njimi več kot polovico otrok. Videla sem trupla nedolžnih otrok, bila sem na njihovih pogrebih. Ko sem se vrnila v ta naš »normalni« svet, takrat v Moskvo, me je to zelo zaznamovalo. Razmišljala sem, kakšne nepomembne malenkosti nam grenijo življenje, in spoznala, kako hitro se lahko to konča. Sicer pa po dogodkih, ki so psihično in emocionalno najbolj obremenjujoči, mir najdem pri teku in v tihih, mirnih prostorih. Najraje odidem v gozd, kajti zvoki narave me pomirjajo. Pogosto pa tudi poslušam klasično glasbo.
Več v Jani št. 37, 13. 9. 2011
Tekst: TINA HORVAT, foto: MATEJA JORDOVIČ POTOČNIK
