Primer družine Vaskrsić je sprva sprožil velik gnev javnosti proti sodnikom in izvršiteljem, saj naj bi ji odvzeli streho nad glavo zaradi neplačila samo 124 evrov. Pokazalo se je, da zgodba ni tako žalostno preprosta, kot je bila sprva videti. Vse bolj namreč postaja jasno, da gre za očiten primer ignoriranja sodstva in izogibanja plačila dolgov. Kot so povedali na Ministrstvu za pravosodje, je iz poročila izvršitelja popolnoma jasno, da so dolg skušali neuspešno izterjati več let in da je šlo za več upnikov in dolgov, ne samo za tistih 124 evrov. Izvršitelj je pojasnil, zakaj ni bilo najprej izvršbe na premičnine, kar se nam je ob prvih novicah o tem primeru zdelo prav nečloveško. »Na naslovih, kjer so po sklepu sodišča opravljali ali poskušali opraviti izvršilne postopke, ni bilo primernih predmetov za rubež, s katerimi bi lahko ob prodaji poplačali upnika in izvršilne stroške. Izvršitelj se je pozanimal tudi o lastništvu vozila dolžnika in ugotovil, da je vozilo, znamke Mercedes benz, v lasti Aleasing, d. o. o., iz Celja, dolžnik pa je bil samo uporabnik vozila.«
124 evrov bi lahko plačali, niso reveži. Neuradno smo izvedeli, da na računu Zorana Vaskrsića ni bilo dovolj denarja za izvršbo, zato seveda niti 124 evrov, če bi šlo samo zanje, niso mogli odvzeti z njega, in da družina Vaskrsić nikakor ne sodi med tiste, ki resnično ne bi zmogli plačati 124 evrov dolga, saj so doslej živeli v urejenih razmerah in niso sodili med socialno ogrožene.
To nam je potrdil tudi predsednik Zbornice izvršiteljev Ministrstva za pravosodje Zoran Kuret Marolt: »Vsekakor v tem primeru posledica izpade nesorazmerna terjatvi, vendar je treba vedeti, da se je dolžnik z zavestnim izmikanjem plačilu dolga odrekel tudi varstvu v sodnem postopku. Vsakomur se zgodi, da prezre račun, a nemogoče je, da ne bi vedel za vso sodno pošto. Kadar je očitno, da gre za osebo z omejeno poslovno sposobnostjo, sodišče vedno postavi zastopnika njegovih pravic, v ravnanju gospoda Vaskrsića pa je zaslediti doslednost, ki izključuje omejeno sposobnost.«
Tudi upniki so ljudje. Predsednik med dolžniki zelo osovražene Zbornice izvršiteljev je prepričan, da v tem in v podobnih primerih nikakor ne gre za uboge ljudi, ki so ostali brez vsega, ampak dolga preprosto ne mislijo plačati. Opozarja, da je vedno treba pomisliti na upnike, ki so tudi ljudje in imajo družine. »Veste, koliko poštenih ljudi, ki je znalo delati, je obubožalo zaradi te slovenske dobrohotnosti do dolžnikov, ki je bila značilna za preteklost?«
»Noben izvršitelj in noben sodnik ne bi odredil rubeža hiše, če bi šlo za zares obubožanega človeka,« zatrjuje predsednik Zbornice izvršiteljev. »Nismo tako okoreli, da bi to počeli. Ponavadi se tak rubež konča tako, da se izvršbi na plačo in na premičnine ustavita. Denarja tako ali tako ni, nujnih stvari ne rubimo, to so oblačila, igrače, poročni prstani, spomini, omare, postelje, tudi gospodinjski stroji. Ko izvršitelj vidi, da nimajo nič, da imajo ponošena oblačila in da se otrok zunaj igra s staro žogo, seveda ne morejo ničesar zarubiti,« razloži.
Več v Jani št. 10, 6. 3. 2012
Tekst: TINA HORVAT, foto: MATEJA JORDOVIĆ POTOČNIK
