Povejte po resnici, ali se svetovnemu prvaku kdaj ne ljubi v službo, na naporen trening?
Ne, to se ne more zgoditi. Če bi bili treningi zame nujno zlo, sploh ne bi počel tega, kar počnem. Ko bom prvič šel na trening iz nuje ali zaradi trenerja, bom zaključil kariero. Tako se mi zdi v redu, to je moj slog življenja.
Kako trenira svetovni prvak v poletih? Koliko tisoč trebušnjakov ali drugih vaj morate narediti na dan?
Oh, trebušnjakov nimamo predpisanih, to ni naša vadba, jih pa moramo sami ves čas delati za zraven, med počitkom. Na treningih delamo sedaj z utežmi, veliko je atletike, predvsem sprintov. A najhujše je že za mano. Začetek sezone je vedno najhujši, saj začnemo trenirati na polno, in takrat imam strašanski, »musklfiber«, razbolele mišice.
Menda v času med treningi kuhate. Vaša žena mora biti vesela, da ji mož, ki je svetovni prvak, vsak dan skuha kosilo!
Pred treningom moram tako ali tako jesti, žena pa pride iz službe pozneje, tako da naredim za oba. Pa saj ne kuham nič posebnega, poleti veliko zelenjave in rib, pa meso, riž, testenine …
Ima žena sicer dovolj razumevanja za vaš slog življenja?
Žena je antišportnica in bolj pisarniški tip, razumevanje zame pa mora imeti in se je s tem sprijaznila že čisto na začetku.
Letošnji dopust sta preživela v Indiji!
Ja, in to z nahrbtnikom. Najprej sva bila v osrednji Indiji, tam naredila 2000 kilometrov, vse pregledala, potem pa sva še nekaj dni preživela v Goi ob morju. Osrednja Indija je bila zame kar hudo doživetje, saj vidiš strašno veliko revščine in umazanije. Reveži, in teh je večina, živijo kot na enem samem velikem smetišču, kar nikakor ni videti lepo. V bistvu sva doživela kar hud kulturni šok. Južna Indija pa je čisto drug svet.
To, da ste poročeni, je za vas prednost ali ovira?
Vse ima svoje prednosti in slabosti … Meni veliko pomeni občutek varnosti in da se dobro razumeva.
Se kdaj pred tekmo spreta in imate zaradi tega slabše rezultate?
Ne, to pa ne. Sicer je pa na tekmah ni zraven. Če se kdaj spreva, se takrat, ko ni tekem, pa še takrat ni hudo in več kot 15 minut nisva tiho. Gre za čisto banalne vzroke, če jaz recimo česa ne pospravim ali pustim torbo s treninga kar na tleh, hujših prepirov pa na srečo ne poznava.
Poleg tega, da kuhate kosila in z nahrbtnikom potujete po svetu, je pri vas zanimivo tudi to, da ste se šolali za frizerja.
Še prej pa sem hodil na tekstilno in ekonomsko, sedaj pa sem vpisan na višjo ekonomsko šolo. Ne, kot frizer se nisem videl, saj si ne predstavljam, da bi osem ur stal v salonu in se moral ves čas pogovarjati s strankami. Za to moraš biti kar malo psihologa.
Kako kot vrhunski športnik doživljate vsesplošno ekonomsko krizo?
Ne čutim, da bi bilo na treningih in tekmah za nas poskrbljeno kaj slabše, se pa pozna, da na Zvezi vedno bolj tarnajo zaradi vse manj sponzorjev, menda pa naj bi tudi naše nagrade prepolovili.
Je skrivnost, koliko ste dobili ob zmagi za svetovnega prvaka?
Ne, ni skrivnost. Država mi je dala 6000 evrov, Lovše (Smučarska zveza Slovenije) 9000 evrov in olimpijski komite 900 evrov. To je to.
Tekst: TINA HORVAT, foto: MATEJA JORDOVIČ POTOČNIK
Več v jani št. 18, 30. 4. 2012
