Maturantska parada, četvorka, ki se pleše na mestnih ulicah in povezuje Slovenijo in svet, je stara najmanj deset let. Nekoč je bilo to nedobičkonosno, kako pa je zdaj?
V Celju plešemo že najmanj petdeset let, skupaj pa je res približno deset let. Ideja Tomaža Ambroža je bila podprta od vseh, sodelovali smo z žarom in željo, da se povežejo maturanti pod enovito idejo. Popolnoma nedobičkonosno je bilo in tako je tudi zdaj – vsaj pri meni v Celju. Maturanti še vedno dobivajo majice, dežnike, vse, kar se lahko dobi s sponzorskimi sredstvi.
Zakaj se je torej ples maturantov izjalovil?
Iz enega razloga: dobiček od sponzorstev. Sponzorje pridobivaš zaradi številke maturantov, ki plešejo: več jih je, več je sponzorjev. Toda ta številka se je razdelila zgolj na Ljubljano in Maribor. Težko rečem, za kakšna sredstva je šlo, saj nismo nikoli dobili vpogleda vanje; vsa leta smo bili zadovoljni s tem, da smo iz njih lahko dali otrokom majice, sokove ali kaj podobnega. Ogromna količina denarja je potrebna, da se stroški majic in podobnega pokrijejo za vse maturante – mi, lokalni organizatorji, smo ostali pri tem popolnoma sami vseh dobrih deset let.
Zakaj prepiri? Zamisel je Ambroževa, na dopisih je podpisana Plesna šola Pingi iz Maribora: od Ambroža ste šli, ker je hotel vse rekorde prijaviti sam, čeprav ste jih naredili skupaj.
Iz mojega zornega kota je tako: prvo leto je bil idejni vodja Tomaž, povezal se je s Plesno zvezo, vse je teklo z roko v roki z njimi: dokler je bilo zanimivo za vse in dokler se ni začelo spraševanje, koliko kdo dobi, je delovalo. Od tod pa – menda ve to le peščica ljudi. Tomaž je rekel, da je maturantska parada njegova intelektualna lastnina, Plesna zveza jo je želela odkupiti, a to se ni zgodilo, ne vemo pa, zakaj je ni odkupila. Razbilo se je. A ker je Plesna zveza želela, da je parada še vedno, se je izbralo novo ime pod njenim okriljem, organizator pa je bil Rudi Kocbek, lastnik Plesne šole Pingi. In postalo je zanimivo. Po potrebi se je kot podpisnik pojavljala zveza, po drugi potrebi pa Pingi. To je postalo rahlo moteče: na eni strani je šlo za rekord Ljubljane in njene maturantske parade, po drugi strani pa za rekord, ki smo ga delali vsi drugi.
Z lastnimi stroški?
Z lastnimi stroški smo delali vse: organizacijo, povezavo srednjih šol in stroške za maturante. V Celju smo imeli polovico maturantov, drugo polovico pa druge plesne šole, toda naš Plesni val je poskrbel za vse, vsi so dobili majice, dežnike.
Ne razumem: če je krovna organizacija Plesna zveza, zakaj potem ločitev na Ljubljano in drugi del Slovenije – ali ni vse to eno?
Tudi mi ne razumemo! Ne vemo, ali se zatakne zaradi trme v glavah ljudi – Tomaža in ljudi v Plesni zvezi, torej Rudija Kocbeka; nihče ne zna odgovoriti, zakaj se ne najde skupnega jezika.
Več v Jani št. 24, 12.6.2012
