Prebrala sem test zveze potrošnikov, v katerem ugotavljajo, da so naravne kreme mikrobiološko oporečne. Že nekaj časa si prizadevamo, da bi zmanjšali vnos kemije, vendar ne za ceno osebne varnosti. Zato sem zdaj v resni dilemi, kaj narediti in kaj je manjše tveganje. Karmen Z.
»Dovoli mi, da izberem metodologijo, in dokazal ti bom vse, kar hočeš.«
»Tudi, da je belo črno?«
»Oh, to je vsaj preprosto.«
Tako se je glasil eden izmed dialogov s prvim možem, znanstvenikom. Potreboval je le nekaj minut, da mi je znanstveno dokazal, da je tisto, o čemer sem bila prepričana, da je belo, dokazano črno.
Na to vajo se spomnim vsakič, kadar berem znanstvene raziskave.
Vsak mesec prebiram različne teste potrošniških organizacij (ne le naših). Vedno imam občutek, da so izrazito nenaklonjeni naravnim izdelkom. To je razvidno predvsem iz izbrane metodologije, s katero ugotavljajo, kaj naj bi bilo za nas najbolje. Izjema je le nemška revija Oko test, ki v ospredje postavlja sestavo in prisotnost škodljivih snovi.
Spomnim se testov za barve za lase, ki je bila objavljena v reviji VIP že pred veliko leti. Zveza potrošnikov je ugotavljala, katere barve so najbolj obstojne, in nam na osnovi tega kot zmagovalce testa priporočala takšne z največ spornih sestavin. Med njihovimi merili vsebnost rakotvornih snovi ni imela nobenega vpliva na oceno. V istem času so vse barve, ki so pri nas bile označene kot najboljše, pri Oko testu dobile najslabše ocene, zaradi tveganih kemičnih snovi.
Ponovilo se je pred dvema letoma pri testiranju krem za sončenje. Evropska zveza potrošnikov je zelo natančno preverjala moč SPF in UVA, ne pa tudi, kako je ta dosežena. V evropski različici tega testa so prisotnost spornih filtrov, ki v telesu lahko delujejo kot hormonski motilci, vsaj navedli v posebnem stolpcu (ki ni vplival na oceno), pri nas te informacije ni bilo zaslediti. Ne vem, kako vi gledate na to – meni se zdi neprimerno, da v seštevku ocen moč SPF prinaša 45 odstotkov, UVA 35 odstotkov, pomanjkljivosti v navodilih za uporabo prinašajo 10 odstotkov točk, če pa izdelek vsebuje za zdravje možno nevarne snovi to nima nobenega vpliva na skupno oceno.
Zakaj naravna sredstva pogrnejo na testih
Pred dvema letoma je bil objavljen test pomivalnih tablet. Tega res ne morem pozabiti.
Če preberete merila za oceno učinkovitosti, boste videli, da je eno izmed meril, da pomivalno sredstvo učinkovito umije tudi zasušene ostanke jajc, riža, kosmičev in črnega čaja, ki so jih pustili stati več tednov na zraku, ter da se od pralnega sredstva pričakuje, da je enako učinkovito na kratkih in dolgih programih in celo pri pranju na 40 stopinj.
Vas res ne zanima, kakšna količina kemikalij in encimov (praviloma gensko spremenjenih) je potrebnih, da nekaj dobesedno »požre« takšne zasušene ostanke brez drgnjenja? V komentarju testa je napisano, da to dosežejo tablete, ki imajo DOVOLJ encimov, belil in ojačevalcev. Naravna sredstva očitno tega niso vsebovala dovolj, zato so pogrnila na testu.
Kdo se sploh spomni takšnih ekstremnih, neživljenjskih meril? Mogoče nastanejo, zato ker bi pri dva dni zasušeni posodi ne bilo mogoče razglasiti, da so naravna sredstva neučinkovita? Ali res moramo umivati s tako močnimi sredstvi, uničevati lastno posodo, lastno zdravje in okolje, zato ker je nekdo postavil takšno merilo za ugotavljanje učinkovitosti?
Kreme brez roka uporabe
Zato testiranje krem, ki so ga objavili pred kratkim, ni posebno presenečenje. Rada bi vas popravila – test ne ugotavlja, da so naravne kreme, ki so jih testirali mikrobiološko oporečne – test ugotavlja, da ko so kremo okužili s sevi (ki so jih oni izbrali) in izpostavili ugodnim razmeram za razvoj (ki so jih tudi oni izbrali) in na naravnih kremah so se razvile bakterije, pri tistih, ki so na bazi nafte, plastike in prepojene s parabeni pa ne. Vas to preseneča? Bil bi res veliki čudež, če bi se bakterije želele razmnoževati na anorganski podlagi. Ali ste opazili da večina konvencionalnih krem sploh več nima zapisanega roka uporabnosti? Torej tudi industrija priznava, da v njih ni ničesar, kar bi se lahko pokvarilo. Vse naravne snovi imajo rok uporabe. So zaradi tega nevarne ali se vam zdi bolj nevarno kožo (in tudi telo) prehranjevati z nečim, kjer še bakterije ne najdejo prehranske vrednosti?
Bakterije vedo, kaj je dobro, in zagotovo so edina hranila, ki so bila na voljo v opisanem testu našle na naravnem materialu. Dejstvo, da bi se to lahko zgodilo, ne pomeni, da se to v resnici dogaja. Dobri ponudniki naravne kozmetike veliko pozornost posvečajo prav pakiranju. Zato je dobra kozmetika, v kateri ni zaslediti agresivnih konzervansov praviloma v tubah ali se iz embalaže iztisne s pumpico ali pršilom –vse ravno s tem namenom, da rok ne namakamo v njih in tako ne ustvarjamo možnih gojišč.
Bolj objektivno oceno varnosti zato po mojem mnenju pomeni test naravnih krem, ki so ga objavili v reviji VIP pred enim letom (03/2011). Test je izveden na desetih naravnih kremah. Ugotovili so, da je vseh deset testiranih naravnih krem bilo pri odprtju mikrobiološko neoporečnih. Pri simulaciji uporabe so se razvili mikroorganizmi v dveh testiranih kremah. Pri preostalih pa ne.
Dovoljena vsa sredstva, tudi škodljiva
Pri vseh testih takšnih in drugačnih neodvisnih in odvisnih organizacij, institutov in ustanov je zelo dobro prebrati celotno metodologijo in tudi način vrednotenja (ocenjevanja).
Če je metodologija takšna, da nagrajuje le učinek, in so pri tem vsa sredstva dovoljena (četudi mogoče škodujejo našemu zdravju in okolju), potem se moremo vprašati, komu so takšna merila v interesu.
Če bi kupci zares postavili svoja merila, mislim, da bi v njih varnost bila zelo visoko postavljena. Ta varnost ne vključuje le mikrobiološko varnost, temveč dolgoročno varnost pred bremeni, ki jih v telo vnašamo s čistili in konvencionalno kozmetiko, v kateri zlobirana zakonodaja še vedno dovoljuje uporabljati ftalate, parabene, triklosan, nano delce in podobno. Rada bi o tem brala več v testih organizacij, ki se predstavljajo kot zaščitnice potrošniških interesov in se financirajo iz davkoplačevalskega denarja. Le navedba, da ne objavljajo oglasov, zame ni zadostno zagotovilo objektivnosti.
Odgovarja: Sanja Lončar Jana št. 12/ 2012
Sanja Lončar je vodja projekta Skupaj za zdravje človeka in narave.
Vprašanja o naravnem zdravljenju, zdravem prehranjevanju, naravni kozmetiki in podobnih temah za rubriko Naravno in enostavno pošljite na naslov: jana@kratermedia.si ali Revija Jana, Likozarjeva 3, 1000 Ljubljana.
