Ob razpravah o TEŠ, vetrnih in jedrskih elektrarnah so se kar neopazno mimo javnosti izmuznile priprave na črpanje plina v Petišovcih z novo tehnologijo, imenovano hidravlično drobljenje, s tujim izrazom hidravlično frakturiranje ali na kratko fracking, to je metoda pridobivanja plina iz težko dostopnih plasti kamnin. Pred kratkim smo v Jani že pisali o tem, kako strahotne posledice imajo ti posegi v ZDA in Kanadi za okolje in zdravje ljudi. O tem, da bo pridobivanje plina po podobnem postopku nekaj popolnoma drugega, prav nič nevarnega, sta nas prepričevala strokovnjaka z ljubljanske univerze. Toda informacija, da so v Franciji to tehnologijo že prepovedali, zdaj pa je (začasno?) opustila načrte za pridobivanje plina s frackingom tudi nemška vlada, ker se ji zdi ta tehnologija okoljsko sporna, nam je vzbudilo dvom in zaskrbljenost.
V naših medijih so o novih poskusnih vrtinah, ki so jih lani izvrtali blizu Lendave, poročali v nadvse optimističnem tonu, predvsem z vidika energijske samooskrbe. In ker je črpanje plina v Prekmurju že tradicija, ni omemba nove tehnologije zbujala nobenih pomislekov. Da je to pravzaprav le nadaljevanje že dobro znanega in uveljavljenega postopka: »Vodo, ki ji dodajajo pesek, načrpajo v vrtino, kjer se zaradi visokega pritiska kamnina razpoči, s čimer se odprejo poti za dotok plina, ki je bil prej ujet, v vrtino.«
Toda mešanica vode in peska, ki jo vtisnejo v vrtino, vsebuje tudi veliko kemikalij. Kar okrog 260 jih je, od tega je 58 nevarnih – strupenih, rakotvornih, mutagenih (tako navajajo v raziskavi Tyndall Centra za raziskave klimatskih sprememb, ki deluje pri univerzi v Manchestru). Druga nevarnost pa je morebitno onesnaženje zajetij pitne vode, zemlje in površinskih voda, seveda poleg vseh drugih uničevalnih vplivov na okolje, kot so velika poraba vode, degradacija prostora, kopičenje odpadnih kemikalij in »obogatene« vode, onesnaževanje okolice s hrupom. Nove raziskave so razkrile še nova tveganja v zvezi s to tehnologijo, katerih posledic sploh še ne moremo predvideti. Nekateri raziskovalci govorijo o »novi razsežnosti tveganj«.
Poleg tega so novejše raziskave (eno od teh so opravili na ameriški univerzi Cornell leta 2010) odprle tudi dvom, ali bo plin, pridobljen po novih nekonvencionalnih metodah, lahko nadomestni energent premoga v prehodnem obdobju v nizkoogljično družbo. Če namreč upoštevamo celoten proces pridobivanja, se zelo približa premogu glede vpliv na globalno segrevanje.
Prepoved v Franciji, Nemčiji in Bolgariji. Razprava o sprejemljivosti tehnologije frakturiranja v plasteh skrilavcev v ZDA še poteka, ker da za zdaj ni trdnih dokazov za nevarnost (žal je za mnoge trden dokaz šele to, ko se zgodi huda nesreča). Medtem so v Franciji ta postopek že prepovedali, pred nedavnim pa so tudi v Nemčiji sprejeli moratorij na uporabo te tehnologije za črpanje plina, ker še ni dovolj dokazov, da ni nevarna za okolje in ljudi. Poslanec zelenih v nemškem parlamentu Hans-Josef Fell nam je po svojem strokovnem svetovalcu Henningu Mümmlerju posredoval nekaj novejših strokovnih raziskav o nevarnostih frackinga ter odgovoril na vprašanje, kako so vlado prepričali k taki odločitvi. K temu je veliko pripomogel velikanski pritisk javnosti, je zatrdil, zlasti v deželi Porenje-Vestfalija oziroma v predelih, kjer hočejo družbe, kot je ExxonMobil, črpati plin po tehnologiji hidravličnega drobljenja. Pod tem pritiskom sta ministra za ekonomijo Rösler in za okolje Röttgen dala soglasje k moratoriju do jeseni, ko naj bi bile objavljene nove študije o frackingu, ki jih je naročila vlada. Slednji si je s tem zelo verjetno tudi pridobival točke za bližnje volitve v tej zvezni deželi.
Manj znano je, da so z dobro vodeno okoljsko kampanjo z veliko podporo javnosti tudi v Bolgariji dosegli prepoved uporabe frackinga, ki so ga načrtovali v eni najbolj kmetijsko razvitih in vodno bogatih predelov države.
Več v Jani št. 24, 12.6.2012
