Sedimo v dnevni sobi hiše na Visokem pri Kranju. Soba se podaljša na vrt, ki je ta čas čudovito zelen in poln rož. Margareta Benčič, 67-letna upokojenka, v aktivnih časih predavateljica na fakulteti za gostinstvo in turizem v Portorožu, si z rokami pokrije obraz. Rame se ji zatresejo v ritmu tihega, skoraj vase obrnjenega hlipanja. V prostoru nastane tišina, zrak bi lahko rezal z nožem. Med jokom izjeclja: »Rada bi jo objela, zdi se mi, da bi s tem zapolnila del sebe, zanj čutim, da ni popoln. Vse telo me boli od hrepenenja. Nočem si očitati, da nisem naredila vsega, da jo najdem.« Meta, kot jo kličejo prijatelji, je govorila o polsestri, ki je še nikoli ni videla. Morda pa ji lahko pomagamo.
Margareta je še vojni otrok. Rodila se je na koncu vojne, mami Jožefi - Pepci in očetu Vinku Ježu. Vsaj tako je mislila vse do konca osnovne šole.
Njeno otroštvo je bilo srečno. Popolnoma nič ji ni manjkalo. »Imela sem starše, kot sem si jih lahko samo želela. Nič nenavadnega ni bilo in nič ni kazalo, da se mi bo na koncu osnovne šole podrl svet. No, morda je bila edina stvar, ki me je sem ter tja malo prizadela, otroško nagajanje, češ, tvoj oče je bil pa nemški vojak, ali tvoj oče pa ni tvoj pravi oče. Tega si nisem zelo jemala k srcu. Saj veste, otroci znajo biti včasih žleht in se marsikatero stvar tudi izmislijo, da izpadejo večji frajerji,« se spominja otroštva Margareta. Sploh ni nikoli pomislila, da morda nima biološkega očeta ali mame.
Potem pa strašen šok. Deklica Meti je končala osnovno šolo, počasi je postajala Meta. »Po končani osnovni šoli sem si želela nadaljevati šolanje. Za vpis v srednjo šolo sem potrebovala rojstni list. Tisti dan, ko sem ga prvič držala v rokah, sem doživela grozljiv šok! Tam je črno na belem pisalo, da je moj biološki oče neznan. Oče, Vinko Jež, o katerem sem vse do tedaj mislila, da je moj pravi oče, me je ob poroki z mojo mamo Jožefo – Pepco z dekliškim priimkom Hariš, posvojil.«
Takrat se je Margareti svet tako rekoč sesul, vsa otroška zbadanja so dobila neki smisel. Jeza, bolečina, nemoč in žalost so bili gromozanski. Ni jo bolelo samo to, da ji starši niso povedali nič o posvojitvi, bolelo jo je tudi spoznanje, da njen oče, ki ga je oboževala in imela rada, sploh ni njen biološki oče. Za mlado dekle je bilo trpljenje neizmerno.
Ni bil nemški soldat. »V tistem trenutku, ko sem izvedela zame strašno novico, sem sovražila oba, očeta in mater. Šla sem nad mater in zahtevala od nje, da mi pove, kdo je moj biološki oče. Mama pa je molčala … Naj molčim, je dejala, da ne bom prizadela svojega očeta, ki sem ga imela tako rada. In sem molčala. Še zdaj ne vem, zakaj. In potlačila.«
Kljub vsemu je Margareta, takrat še Jež, izvedela nekaj o svojem poreklu. Ne veliko, pravzaprav je izvedela samo to, da njen biološki oče ni bil nemški vojak. »Hvala bogu, vsaj ta sramota mi je bila prihranjena. V tistih časih je bila izjemno velika sramota, če si bil »pankrt nemškega soldata«. Moja mama očitno o teh stvareh ni hotela, ni želela ali pa preprosto ni mogla govoriti, zato mi je po svoji prijateljici sporočila, da je imela pred mojim očetom ljubezen, katere sad sem jaz. Biološki oče naj bi se naju odrekel.« Margareti je to pojasnilo takrat zadostovalo in ni vrtala naprej. Iskreno ni hotela prizadeti očeta, edinega, ki ga je poznala in ga imela resnično rada. In on njo.
O tem niso govorili. V Margaretini družini nikoli več niso govorili o njeni posvojitvi. »Zdaj se mi zdi, da starši o tem niso mogli govoriti, ker je bilo to preveč boleče zanje. O tem glasno niso govorili niti moji sorodniki, čeprav so vsi vedeli, da me je oče posvojil. Vsa sorodniki po njegovi strani so me vzeli za svojo. V meni pa je raslo hrepenenje, da bi vedela, od kod prihajam. Nihče, ki nima te izkušnje, ne ve, kako je v tebi vseskozi občutek, ki ga težko opišem. Kot bi mi nekaj manjkalo, kot da nimam korenin in da visim nekako v zraku. To je strašno! Včasih se ti občutki potuhnejo, zlasti takrat, ko se v življenju kaj dogaja, zaljubljanja, poroke, pa otroci in diploma … Potem se ti občutki z vso silo vrnejo. Starši, ki otrokom ne povedo, da so posvojeni, delajo veliko napako in jim s tem, čeprav nehote, povzročajo veliko bolečin. Za vse življenje. Tako se je dogajalo tudi meni,« se spominja Margareta.
Ampak življenje teče naprej. Tudi Margareti je teklo, zaljubila se je, poročila, rodila hčerko Meto in dokončala šolanje. Tiste misli, kdo sem, od kod sem, so se prav hinavsko potuhnile. Ampak so bile vseeno tam nekje …
Smrt očeta in novica, da ima sestro. Oče Vinko Jež je umrl pred 25 leti. Takrat jo je teta po materini strani vprašala, ali ve, da njen biološki oče živi v Novem mestu. To ni bila edina novica, ki jo je razkrila teta. »Povedala mi je, da imam tudi polsestro po biološkem očetu. Ta naj bi me obiskala na našem domu, a me ni bilo doma. Starši mi o tem, po stari navadi, niso povedali nič. Vprašala sem mamo, ali je to res. Pritrdila je, kaj drugega pa nisem spravila iz nje. Od trenutka, ko sem izvedela, da imam polsestro (sama pri sebi jo ne morem imenovati za polsestro, zame je to sestra), hrepenim. Že štirideset let! Kako naj jo najdem, ko pa ne vem, kako ji je ime, kako je ime mojemu biološkemu očetu? Edini podatek, za katerega vem je, da je živel v Novem mestu.«
Več v Jani št. 25, 19.6.2012
