Na prvi pogled se morda zdi nemogoče, a hazard je tretja najpogostejša zasvojenost pri nas. Primerjali bi jo lahko z drogo ali alkoholom, le da je skrita in jo je teže opaziti. Pogosto celo partnerke ne vedo, da je mož strasten hazarder, in niti sanja se jim ne, kako velike vsote dan za dnem izgublja v igralnicah in z drugimi igrami na srečo. Dokler ni prepozno. Nekatere zgodbe, kjer so hazarderji zapravili vse imetje, so prav tragične. Ta je ena izmed njih.

Pri hazardiranju gre za poskus bega od stvarnosti v svet, ki je lepši in ki da podoben občutek omame kot droge. Igralci hrepenijo po stalni napetosti, razvnemajo se vse do evforičnega stanja. Potreba po igri, zmagi in obvladovanju usode je za človeka nepogrešljiva, a kaj hitro se zgodi, da zapade v skušnjave.

Hazard je samopotrditev. Moj sogovornik bo na lastno željo ostal anonimen. »Že kot otrok sem čutil, da je doma nekaj narobe. Starši so se neprestano prepirali, tudi nasilje mi ni bilo tuje. Ker sem bil bolj plašne narave, se s športom nisem ukvarjal, nekaj pa so zaradi moje šibke postave dodali sošolci, ki so me neprestano izločali. Dolgo nisem vedel, zakaj se mama in oče toliko prepirata, opažal pa sem, da smo bili vedno na tesnem z denarjem. Vse mi je postalo jasno, ko sva z očetom nekoč srečala njegovega prijatelja, ta mu je na dolgo in široko pripovedoval o doživetjih iz igralnice in o tem, kako bo v prihodnje stavil več. Tako sem našel formulo, kako postati frajer,« pripoveduje sogovornik, ki se zdaj redno udeležuje delavnic za pomoč anonimnim hazarderjem. »Nekoč me je skupina fantov povabila k igri pokra, ker jim je manjkal igralec. Ker mi je šlo kar dobro od rok, sem bil deležen vse večjega ugleda, obenem pa postajal vse večji hazarder.«

Ni zdržal pritiska. »Očeta smo nekega dne našli obešenega na podstrešju, kmalu zatem sva se z mamo preselila v borno garsonjero. Želja po boljšem življenju me je v naslednjih letih vse pogosteje vodila v igralnice, na okenca loterije in še kam. Medtem sem doštudiral, dobil dobro službo, kupil mami uglednejše stanovanje, tudi z ženo sva si z zaslužkom in posojilom postavila hišo. V igralnice me je še vedno vleklo in stave so bile vedno višje. Že ko sem vstal in pomislil, kako bom zvečer obiskal hram sreče, sem se začel od vznemirjenja tresti, v sebi sem čutil nekakšno bolečino, ki je sčasoma prehajala v omamo. Počutil sem se, kot bi mi nekaj manjkalo, šele ko sem stopil za igralno mizo in se zazrl v ruleto, sem oživel in se počutil nepopisno srečnega. V vseh teh letih sem zadel nekaj večjih dobitkov, med njimi je bil eden res visok, in to mi je dalo krila. Razkošno smo živeli, z ženo sva bila srečna, otroci so bili zdravi in v šoli pridni, imel sem dobro službo. Ženi se še sanjalo ni, da me je hazard zasužnjil, je bila pa zaradi mojega početja vse bolj nejevoljna mama, dokler mi ni zaupala, da je očeta prav hazard spravil na štrik. Razlog za samomor so bili izvršitelji, ki so zaradi vse večjih dolgov pogosteje trkali na vrata. Vrhunec je povzročil rubež hiše, zaradi česar sva se morala preseliti v garsonjero. Oče naju je pustil brez vsega in močno zadolžena.«

Jaz ne bom tak. »A mamina izpoved me ni spametovala. Poskusil sem sicer teden dni brez igralnice, a sem postal siten, razdražljiv in depresiven. Prepričan sem bil, da je oče očitno naredil nekaj narobe, ker ni znal nadzirati izdatkov. Ko imaš enkrat denar in ko ti ni mar, koliko in zakaj ga porabiš, je čas za alarm, a takrat se tega ne zavedaš.

Več v Jani št. 25, 19.6.2012