Sprva so načrtovali, da bi v Ameriki v živo spremljali tekmo, na kateri je Anžetovo moštvo osvojilo prestižni Stanleyjev pokal, a so si premislili. Marjana odkrito pove, da si ni želela gledati razočaranih obrazov, če se ne bi izšlo po načrtih. Takoj po zmagi so na dan privrele solze sreče, dedka in babico je do solz ganila gesta, ko ju je kmalu po končani tekmi, še pred šesto uro zjutraj, Anže poklical in jima povedal, kako ju ima rad.

Stari starši po mamini strani živijo v idilični hiški v Žerjavcu nad Jesenicami, obdani z zelenjem in cvetjem. Vsakemu, ki stopi na vrt, se pogled ustavi na deblu, na katero dedek pridno piše Anžetove uspehe. Sprva je dejal, da bo deblo prerezal in nanj postavil pokal, ki ga bo Anže predvidoma avgusta prinesel v Slovenijo, a si je premislil. Prepričan je, da je Anže šele na začetku svojih uspehov, in deblo naj torej kar ostane dolgo.

Anžetova babica ne prinaša nesreče. »Alojz je spremljal vse tekme v ligi NHL, kar mu je po spletu omogočil Anže; v živo sem si jih ogledala le nekaj, a so vedno izgubili. Očitali so mi, da sem vraževerna, in mi ukazali, da moram mižati ali pa so mi dovolili gledati zgolj posnetke. A tisto noč, ko je bila zadnja in odločilna tekma, se nisem mogla vzdržati. Rekla sem si, da moramo tem vražam narediti konec, in dokazala sem, da Anžetova babica ne prinaša nesreče,« pripoveduje živahna in prisrčna gospa Marjana, učiteljica angleščine, ki je Anžetu pomagala pri učenju.

Nori časi. »Tako bi lahko poimenovala vso to norišnico, ki je potekala pri nas doma. Ne morem opisati občutkov, kako je, če imaš nekoga od svojih v tako odmevnem športnem dogajanju,« pripoveduje Marjana, ki ji misli rade odtavajo v leta Anžetovega otroštva. »Anže je imel že kot otrok visoke cilje. Bil je neverjetno ambiciozen v šoli, tam je bil vsa leta odličnjak, čeprav mu je hokej vzel veliko časa. To ga je nekako oropalo brezskrbnega otroštva, a je bil kljub temu srečen. Prvo ledeno ploščo mu je pred domačo hišo na Hrušici naredil dedek po očetovi strani, babica Fanči je bila njegova prva trenerka, saj jo je postavil v gol. Pri njih je bil hokej doma, saj ga je treniral tudi Anžetov oče in njun sin Matjaž. Moram priznati, da mi je šlo to včasih malo na živce, zato sem mu poskusila brati pravljice, kupovala sem mu risanke, a on je raje gledal posnetke hokejskih tekem. Vpisala sem ga tudi v otroški pevski zbor, Kopitarjevi so namreč vsi dobri pevci, a ko me je s tistimi modrimi in žalostni očkami pogledal in rekel, da bi raje igral hokej, se mi je milo storilo, po svoje sem ga kljub vsemu razumela.«

Od hokeja ne boš živel. »V poklicni karieri sem učila več hokejistov, ki niso bili kaj prida učenci, saj šport zahteva svoje, zato je treninge in druge aktivnosti težko združiti s šolskimi obveznostmi. Moram povedati, da je bil svetla izjema zet Matjaž, ki je bil v šoli zgleden učenec. Anžetu sem skušala dopovedati, da je izobrazba tisto, kar je najpomembnejše v življenju, saj sem bila prepričana, da se od hokeja ne da živeti. Anže je dokazal ravno nasprotno in zdaj imam zaradi tega malo slabe vesti, a kljub temu sem prepričana, da sem vedno delala v vnukovo dobro. Takrat so bili težki časi. Anžetovi starši so odprli gostilno in veliko energije so porabili, da je posel zacvetel, midva z možem sva pazila vnuka, skrbela za šolo, ga vozila na treninge. Večkrat se je zgodilo, da sva se kam odpravljala, a je poklicala hči in me prosila, da peljeva Anžeta na trening ali na kakšno drugo aktivnost.«

Več v Jani št. 25, 19.6.2012