»Veste, vse dneve vrti slovensko muziko, naj bo to doma, v Buenos Airesu, ali pa doma, tukaj v Grahovem, v moji ljubi Sloveniji.« Ne, ne, ni napaka. Ana in Franci imata dva doma: enega v Argentini in drugega v Sloveniji. »Ampak njuno srce bije za Slovenijo. Se sliši osladno? Morda res za nekoga, ki nikoli ni okusil tujine. Za Ano in Franca je to resnica. Ja, Slovenijo neizmerno ljubita.
Anina zgodba ni nič posebnega. Je drobna in »nepomembna«, zgodba slovenskih izseljencev. Ko pa se z Ano pogovarjam, razberem neizmerno veliko ljubezen do Slovenije, začinjeno z veliko življenjske modrosti. Nekaj, kar je meni in verjetno še marsikomu velika neznanka. To domoljubje namreč.
Ana in Franc naju s fotografom pričakata pred svojo okrog dvesto let staro hišo v Grahovem pri Cerknici. Ana takoj začne razlagati, da je to njena rojstna hiša in da je tu tekla zibka njenih prednikov. Hiša je prenovljena, vendar ohranja duh prednikov. Njen jezik je poln arhaičnih besed, njena govorica je po grahovsko pojoča. Čeprav živi že šestdeset let v Argentini, ne pozna besednih zvez kot »no, kako se že po slovensko reče«. Slovenščino namreč govori tekoče in pojoče.
Pri desetih je doživela čustven šok. Pisalo se je leto 1953. Ana je bila takrat stara deset let, njen oče, sestra in brat so v tujini živeli že osem let, z materjo pa sta živeli v Grahovem pri Anini stari materi, na katero je bila deklica zelo navezana. Oče je v Argentini ustvaril razmere, da bi lahko družina živela skupaj. Padla je odločitev, da gresta tudi z mamo v Argentino. »To je bil zame pravi čustveni šok,« se Ana spominja odločitve. »Staro mamo sem imela neizmerno rada in vedela sem, da je ne bom videla nikoli več, če z mamo odideva v Argentino.« To se je na žalost tudi zgodilo. Še zdaj se Ani pomrači obraz, ko se spominja teh dogodkov.
