Živo srebro v mečarici s Sejšelov, imidakloprid v zelenem čaju, neavtorizirani rezanci GSO, repično seme, infestirano s črvički, fekalni streptokoki v kokosovi moki, aflatoksini, enterobakterije, arzen, parazitska infestacija, tujki, kadmij, pentaklorofenol, plesen ... Tako nekako se berejo poročila RASFF, sistema vseevropskega obveščanja o oporečni prehrani za ljudi in živali. Le da je spisek dolg nekaj strani vsak mesec.
Živilski izdelki in sestavine prihajajo z vsega sveta. Kupci smo pač razvajeni. Na krožniku pričakujemo vse, za kar smo sploh kdaj slišali. In ne le takrat, ko je sezona. Sladke jagode bi jedli sredi zime, jadranske lignje tudi v gorah. Kadar se nam ne ljubi kuhati, posežemo po lično zapakiranem kosilu iz konzerve ali zamrzovalnika. Z življenjskim slogom zelo prispevamo k zgoraj omenjenemu seznamu, ki se z leti le daljša. Evropski hitri sistem opozoril o hrani in krmi (RASFF) je nastal prav zato, da bi bile članice o oporečni hrani čim prej obveščene. Vanj poročajo pristojni organi vseh držav Evropske unije. V Sloveniji je to inšpektorat Ministrstva za kmetijstvo in okolje. Kot alarm so sporočena odkritja oporečne hrane, ki so resna nevarnost za uporabnika, kot obvestila pa tista, kjer tveganje ni tako veliko, poroča pa tudi o oporečni prehrani, ki je bila zadržana že na evropskih mejah. Letna poročila RASFF so zelo zanimivo branje. Tako, ob katerem bi vsi, ki menijo, da je sosedova krava okusnejša, morali še enkrat premisliti.
Tisoči oporečnih na leto
Lani so tako izdali 3812 opozoril, od katerih jih je bilo 1860 izdanih na meji. Druga so prišla od inšpektorjev na trgu, uporabnikov, proizvajalcev samih ali so nanje opozorili zaradi zastrupitev s hrano. Z več kot polovico oporečnih izdelkov so torej državljani EU vsaj nekaj časa nič hudega sluteč polnili svoje nakupovalne vozičke. Najpogosteje oporečne proizvode odkrijejo Nemčija, Italija, Španija in Velika Britanija, kar je logično, saj so med največjimi trgi Evrope. Slovenija je lani o oporečnih živilih ali krmi poročala 56-krat. Na srečo veliko možno nevarnih živilskih izdelkov pot konča že na meji. Najpogosteje jih zavrnejo zaradi mikotoksinov (toksičnih produktov plesni), vsebnosti pesticidov, tujkov, škodljivih mikroorganizmov in težkih kovin. Oporečna hrana, ki pride na trg in jo odkrijejo inšpektorji, je največkrat umaknjena zato, ker po njej mrgolijo patogeni mikrobi, vsebuje težke kovine ali mikotoksine ali ker je polna alergenov. Pritožbe kupcev so lani privedle do 170 opozoril, na prvem mestu so bili vzrok tujki v hrani, na drugem pa biotiksini, ki jih najdemo predvsem v morski hrani. Razlog za vseevropsko opozorilo so bile zastrupitve s hrano; 42 lani.
In pri kateri hrani je največ možnosti, da posegamo po nevarnem ali vsaj oporečnem izdelku? Tista, ki je največ uvozimo in največ pojemo, seveda. Že zato, ker je je na trgu največ. Na meji največkrat zavrnejo oreščke, semena in izdelke iz njih (424 primerov lani), sledijo sadje in zelenjava (360), ribe in ribji izdelki (217) in krma za živali. Na evropskem trgu opozarjajo največkrat zaradi rib, mesa in mesnih izdelkov, sadja in zelenjave ter kosmičev in pekovskih izdelkov. Daleč največ oporečne hrane prihaja iz Azije, od koder izjemno veliko uvažamo, sledijo ji izdelki iz Evrope, seveda ne le tiste zunaj meja EU. Lanski kumarični škandal je na to še zelo svež opomin. Neslavnih prvih pet držav in izdelkov, ki so »zaslužni« za največ lanskih opozoril, so po vrsti: krma iz Indije, sadje, zelenjava in oreščki iz Turčije, oreščki in semena iz Kitajske, sadje in zelenjava iz Bangladeša in živilska embalaža iz Kitajske.
Uvozno-izvozna norost
EU je zrasla v več kot 500 milijonov ust, ki jih je treba nahraniti, in več kot 500 milijonov kupcev, ki so navajeni na policah trgovin najti vse, kar svet ponuja, in to v čim več oblikah, okusih in pakiranjih. Pri tem je v Evropi le okrog devet milijonov kmetov. Evropa sama sebe še zdaleč ni sposobna prehraniti. Zato uvažamo. A tudi izvažamo. Pogosto isto stvar. Leta 2008 je EU izvozila za slabih 127 milijard dolarjev hrane in je za 173 milijard uvozila. Samo kmetijskih proizvodov smo v EU pripeljali 132 milijonov ton. Pri tem so Britanci, na primer, naračunali, da v istem letu, ko iz Nizozemske uvozijo 66.000 ton perutnine, je tja 33.000 ton tudi izvozijo. V letu, ko so uvozili 240.000 ton svinjine in 125.000 ton jagnjetine, so svoje izvozili 195.000 in 102.000 ton. Da o uvozno-izvozni globalni noriji sploh ne govorimo. Če bi šlo le za uvoz ananasa, kokosove moke in aljaškega lososa, bi se še lahko izgovarjali na to, da jih sami pač ne pridelamo. A v mesnicah najdemo govedino, ki je pripotovala vse od Argentine, Namibije, Zimbabveja in Avstralije. Medtem ko kupujemo piščance iz Brazilije in Tajske, jih mi izvažamo v Južno Afriko, Rusijo in Hongkong. Vse pod nedotakljivo zastavo svobodnega trga in na pogled nizke cene. V tej ceni pa ni vračunana škoda okolju, ki jo povzroča vsa potrebna obdelava, pakiranje, hlajenje in transport. Ni vračunanih stroškov, ki jih imamo s tem, da to škodo poskušamo blažiti, ni stroškov zdravljenja bolezni onesnaženega okolja in ni stroškov subvencij, ki jih zaradi neprodanih pridelkov prejemajo evropski kmetje. Niti ni v njej ocene tveganja za varnost hrane, ki se je tako obdelovala, prevažala in včasih mesece dolgo ležala v skladišču. Glede na vse našteto in gore živil, ki jih uvažamo z vseh kotičkov sveta, se zdi seznam oporečnih živil, ki jih odkrijejo na evropskem trgu, še presenetljivo kratek. In dokler smo odločeni z veliko žlico zajemati gurmansko ponudbo celotnega sveta, ga gotovo ne bomo skrajšali. Pa četudi za ta namen postavimo dodatno armado inšpektorjev in laboratorijev na mejah. Toplo torej priporočamo, da ste pri svoji izbiri poleg cene pozorni na to, koliko sveta je prepotovalo vaše naslednje kosilo. Precej več kot vi? Kupovati lokalno navsezadnje ni le domoljubna, je pa tudi do zdravja prijazna odločitev.
