Neustrezni prostori, ki so že prej dobesedno odločali o preživetju, so te dni zaradi pomanjkanja klimatskih naprav tako pregreti, da je bivanje v njih prava muka celo za zdrave ljudi.
Prejšnji torek, ko se je mesto dušilo v vročini, sva s kolegico vstopili v Univerzitetni klinični center Ljubljana. Na oddelku za hematologijo sva bili dogovorjeni, da bova naredili reportažo. Zakaj? Zato ker prav te dni pričakujejo, kateri izvajalec gradbenih del novega oddelka za hematologijo bo izbran, in trepetajo v strahu, da bi lahko pritožbe na to odločitev preložile začetek gradnje. Skrajni čas je tudi (upajmo, da bo to te dni), da se uresniči obljuba o začasni selitvi oddelka oziroma bolnikov ter vgradnji sistema za hlajenje v stare prostore. In predvsem zato, ker se je neustreznim razmeram na tem oddelku za zdravljenje najhujših rakavih obolenj pridružilo še trpljenje, ki ga bolnikom in osebju povzroča neznosna vročina.
Klavstrofobija že na vhodu. Človek bi pričakoval, da bo v prostorih Kliničnega centra Ljubljana občutil olajšanje zaradi prijetno ohlajenega zraka, nas pa je ob vstopu zajela postana vročina. To, da je Klinični center Ljubljana zastarel in neprimeren objekt, vemo, vendar si človek težko predstavlja, da je stanje tako alarmantno. V dvigalu, v katerem skorajda ni zraka, naju obide še večje nelagodje in celo strah. Prerivamo se z nekaj ljudmi, ko dvigalo nenadoma poskoči, nato pa se ustavi dvajset centimetrov nižje, kot bi se moralo ustaviti, se starši z otrokom v vozičku opazno prestrašijo. S težavo spravita voziček iz dvigala na hodnik. Umiri me spokojen izraz na obrazu medicinske sestre, ki si z robčkom ves čas briše obraz. Vesele študentke, ki so očitno vajene takšnih in podobnih prizorov, se ne dajo motiti in brezskrbno klepetajo. Minuto pozneje se dvigalo znova ustavi, odprejo se vrata na nasprotni strani in pred nami je – zid! Moja klavstrofobija doseže vrhunec. Kolegica fotografinja, ki je s težavo zbrala pogum, da štiri leta po tem, ko ji je tukaj za levkemijo umrl mož, obišče hematološki oddelek, težko diha in je tik pred tem, da bo zajokala. Prestrašeno pogledam medicinsko sestro, ona pa mi ljubeznivo pove, da naj naju ne skrbi, ker se to dogaja vsak dan in da, kadar se dvigalo takole ustavi, dokaj hitro pridejo vzdrževalci in ljudi spravijo na prosto. Lepa tolažba!
Adijo, zasebnost, pozdravljen boj za posteljo! V šestem nadstropju nas namesto olajšanja pričaka še bolj zadušljiv zrak in še hujša vročina. Docent dr. Samo Zver, specialist hematologije, s katerim smo bili dogovorjeni za pogovor, se nama opraviči in nadaljuje pogovor z ljudmi, tako da se preseda od enega k drugemu kar po stolih v čakalnici. Prosi naju, naj počakava, da opravi nujne obveznosti. V tesnem hodniku se medicinske sestre, ki hitijo na vse mogoče strani, komajda izogibajo ena drugi, dr. Samo Zver kar na kolenih izpisuje medicinske papirje v tem istem hodniku, le nekaj korakov stran od vsega tega dogajanja pa leži vidno izčrpana starejša gospa in dobiva kemoterapijo. Je ena od povprečno petih bolnikov z levkemijo, ki jih iz dnevne bolnišnice zaradi kemoterapije ali transfuzij pošiljajo na oddelek za hematologijo. Za te bolnike so zelo redko na voljo postelje v sobah. Po pričevanju bolnikov – ti pravijo, da morajo imeti veliko srečo, da sploh pravočasno pridejo na vrsto za ustrezno terapijo (tiste, ki ne potrebujejo nujno hospitalizacije, namreč zdravijo ambulantno) – se tako rekoč med seboj dobesedno bojujejo za prosto posteljo. Zgodilo se je, da je bil bolnik naročen za terapijo, postelja pa je bila že zasedena. Bolnik T. P., ki je doživljal agonijo zdravljenja v teh slabih razmerah hematološkega oddelka Kliničnega centra Ljubljana, pravi, da se človek počuti ponižan in razčlovečen, ko se popolnoma izčrpan od bolezni bojuje za posteljo, nenehno kliče po telefonu in pravzaprav prosi, naj mu pomagajo ohraniti življenje.
Najraje bi kar umrla. Z masko na obrazu smo stopili v eno od redkih dvoposteljnih sob. Tistih, ki so namenjene bolnikom, pri katerih obstaja možnost, da si bodo po zdravljenju najhujših oblik krvnih rakavih bolezni oziroma presaditvi krvotvornih matičnih celic povrnili zdravje. Ker so imunsko neoboroženi, bi morali imeti zelo strog režim in popolne razmere za zdravljenje. Zaradi neustreznih prostorov, dotrajane opreme, pretesnih in neustreznih sanitarnih prostorov, pomanjkanja klimatskih naprav (do nedavnega še filtrov za čiščenja zraka ni bilo) in predvsem zaradi bližnjega gradbišča so ti prostori daleč pod ravnjo, ki je nujna za okrevanje takšnih bolnikov oziroma preprečevanje okužb, ki so zanje smrtno nevarne.
Več v Jani št. 28, 10.7.2012
