Veseli so, da imajo drug drugega in da se imajo radi. Čeprav živijo skromno in pogosto gre iz meseca v mesec na tesno, so prepričani, da jim nič ne manjka. Otroci so zdravi in pridni, in to je, pravita Kvaternikova, najpomembnejše.
Že ko se pripeljeva v Lož pri Starem trgu, opaziva, da je na dvorišču ene izmed hiš ob cesti več otrok kakor običajno. »Ta bo prava,« rečem, in prav sem imela. Aleš, ki je star komaj dve leti in pol, pogumno stoji na dvoriščni ograji in opazuje, kaj se dogaja tam čez. Štiriinpolletni Jakob nama odpre dvoriščna vrata z zapletenim mehanizmom. To je nujno potrebno, sicer bi jo mali Aleš že ucvrl na cesto. »Če je toliko otrok kot pri nas, je treba vse početi bolj načrtovano, saj se nimaš časa ukvarjati z vsakim posebej,« pove prisrčna in prijazna 41-letna mama Suzana Kvaternik, ki je povila kar devet otrok. Najstarejša Mirjam, ki jih šteje 18, je srednješolka. Obiskuje grafično šolo in med tednom biva v dijaškem domu v Ljubljani, prav tako njen 15-letni brat Ambrož, ki obiskuje srednjo elektrotehniško šolo. Drugih sedem je doma. Ester jih ima 13, Agnes 11, Rebeka 9, Tobija 7, sledita Jakob in Aleš, najmlajši Tadej pa ima komaj 9 mesecev.
Otroci nikoli niso hodili v vrtec. Mama Suzana, ki ima še dve sestri, nam zaupa, da sta si s možem Tomažem od nekdaj želela, da bi imela več kot tri otroke, a se s številom nikoli nista obremenjevala. Suzana je po prvem otroku opustila delo trgovke in ostala doma, zato otroci nikoli niso hodili v vrtec, razen sedaj 11-letne Agnes, ki je, ko je bila stara dve leti, oglušela. Kvaternikova sta namreč prepričana, da je najbolje, če mama ni zaposlena in sama skrbi za otroke.
Da Agnes ne sliši, je opazila babica, ko se punčka ni odzivala, če jo je kdo poklical, kar je pri otrocih lahko sila varljivo. Nekateri so tako zatopljeni v svoje misli, drugi pa klice preprosto ignorirajo in radi malo ponagajajo. Takrat so bili za Kvaternikove težki časi. Agnes je morala v šolo za gluhe in naglušne v Ljubljano. Oče Tomaž se še danes z grenkobo spominja tistih časov. »Vsako jutro štiri dni v tednu sem jo vozil v Ljubljano, se vračal v službo v Cerknico in jo šel popoldne iskat. To je bilo zelo utrujajoče, pa tudi po žepu nas je udarilo. Povrnjen smo dobili le denar za enosmerno avtobusno vozovnico, jaz pa sem bil v Ljubljani vsak dan po dvakrat,« pravi Tomaž, a že v naslednjem hipu pove, kako srečni so, da Agnes s slušnim aparatom, tako imenovanim polžkom, zdaj sliši. Tudi govori že dobro, saj redno obiskuje govorne vaje pri logopedinji.
Več v Jani št. 28, 10.7.2012
