Z naravo bi ravnali spoštljivo in z ljubeznijo. Vse to bi lahko ustvarili, za to pa bi vsaka družina potrebovala samo en hektar zemlje. Predstavljajte si, kakšno pravljico bi lahko zapustili vnukom!« Tako vizijo ima 60-letni gradbeni inženir Miran Nerat, ki ima rodovno posestvo v Dragučovi na Štajerskem. Za tak način življenja so ga navdušile tudi knjige iz zbirke Zveneče cedre Rusije, med ljudmi bolj znane kot knjige o Anastasiji.
Nara Petrovič, soprevajalec in lektor zbirke o Anastasiji, pravi, da je bistvo teh knjig, ki jih je napisal Vladimir Megre in govorijo o mladi puščavnici, ki živi v sibirski pragozdni tajgi, v tem, da človeštvo s postopnim vračanjem k sožitju z naravo rešuje sebe in planet. Prvi korak do tega sožitja delajo vrtičkarji na svojih malih koščkih zemlje. Drugi korak je oblikovanje tako imenovanih rodovnih posestev, na katerih bodo v naravnem okolju odraščale generacije naših potomcev, tretji korak, ki naravno sledi drugemu, je razmah takih naravnih vrtov po vsem planetu v obliki rodovnih vasi.
Kaj je rodovna posest? To je vsaj hektar veliko zemljišče, kjer si družina v nekaj letih življenje organizira tako, da postane samozadostna. Rodovno posestvo je povsem drugačen način gledanja na življenje. To je življenje, ki ustvarja in ne ruši, ki ljubi in vrača ljubezen, ki spoštuje naravo in njene zakone in v ospredje ne daje dobička. To je prostor, v katerem človek najde sebe, svoje prednike in svoje potomce. Tu ustvari svoje prostranstvo neomejene ljubezni, ki jo predaja na vse okrog sebe. Pomembno je, da vso ljubezen in znanje, ki se je nabralo skozi rodove v ljudeh preda zanamcem. To je znanje, ki daje in ne jemlje, znanje, ki ustvarja in ne uničuje.
Nara Petrovič, ki je pri zbirki teh knjig dejaven že od začetka, nam je tudi predlagal, da obiščemo Mirana Nerata, ki je po njegovem v Sloveniji veliko naredil na tem področju. Idejo o rodovnih posestvih je namreč prenesel v življenje.
Ko sem Mirana Nerata poklicala in mu povedala, da bi ga radi obiskali, ker nas zanima, kako živi človek, ki sledi idejam Anastasije, je na drugi strani za nekaj trenutkov zavladala tišina, potem pa odgovor: dobrodošli, vendar ne pričakujte kakšne čarovnije. Nič takšnega ni v življenju na rodovnem posestvu.
Adijo mesto. Pred sedemnajstimi leti so bili Neratovi običajna družina iz Maribora. Miran in njegova žena Mirjam sta bila podjetnika s stresnim delom, njuna otroka sin in hči, najstnika, pa sta obiskovala šolo. Pravzaprav jim ni nič manjkalo, kakšnega velikega zadovoljstva z življenjem pa tudi ni bilo čutiti. Miran je že takrat rad prebiral knjige, ki so govorile o drugačnem življenju. Čutil se je utesnjenega, nesvobodnega. »V roke mi je prišla knjiga o presni prehrani. Čez noč sem spremenil način prehranjevanja, ki se ga držim še danes, sem namreč presnojedec, in zdi se mi, da je takrat moje življenje krenilo v pravo smer. Na začetku svojega presnojedstva sem sadje kupoval, potem pa smo se začeli ozirati okoli, če bi morda kje v bližini našli zemljo, kjer bi lahko pridelali svoje sadje,« se spominja začetkov drugačnega življenja Miran.
Po treh letih iskanja so našli domačijo v Dragučovi blizu Pernice pri Mariboru. »Ko smo prišli na ogled, sta bila oba otroka navdušena. Očitno nam je bilo to posestvo usojeno. Zelo pomembno je namreč bilo, da se tudi otroka strinjata, saj sta bila že najstnika, vsak s svojimi pogledi in željami. Kar na silo ju pač ne bi mogla 'presaditi' iz mesta na vas.« Posestvo je bilo precej zapuščeno, hiša, stara od sto do dvesto let, ne ve se natančno, pa potrebna obnove. »Naju to ni motilo, denarja je bilo malo, ampak ideja je bila močna in je bila tista, ki je vodila. Takrat sem že poznal knjige o Anastasiji in želel sem slediti ideji o rodovnem posestvu.« Velik del posestva je bil, kot je v navadi v teh krajih, zasajen z vinsko trto. »Vse vinograde sem vrgel ven, ljudje jih sadijo samo zaradi želje po dobičku. Pustil sem nekaj trt, zato, da imamo jeseni grozdje za lastno uporabo. Namesto vinogradov pa sem zasadil sadno drevje in grmičevje. V začetku sem zasadil pet češenj, breskve, ne spomnim se natanko koliko, 12 jablan. Ali veste, da se lahko s plodovi dreves petih češenj prehranjujete mesec in pol na leto? Moje grmičevje – ribez, kosmulje, maline, robide, dajo hrano za dva meseca na leto! Pa še ostane in naredimo še marmelado.«
Obilna letina fig. Miran naju s fotografom pelje na ogled posestva, ki je urejeno po načelih rodovnega posestva. Na prvi pogled je vse nekako zaraščeno. »Tako tudi mora biti, pravi Miran. » Pri tem načinu obdelave zemlje ni dovoljeno nobeno nasilje nad naravo. Ali veste, da konvencionalno kmetijstvo porabi rodovitno prst od 18- do 80-krat hitreje, kot ta nastaja v naravi? Običajno kmetijstvo porabi tudi okrog stokrat več energije na težo hrane v primerjavi z intenzivnimi biološkimi metodami, predvsem zaradi odvisnosti od strojev in energijsko potratnih kemičnih gnojil. Na manjšem posestvu hranila in energija laže krožijo, kar dodatno zmanjšuje porabo energije,« je prepričljiv Miran.
Več v Jani št. 30, 24.7.2012
