In jih tudi nosi! Že kot mladenka je bila zaprisežena hipijevka, pozneje komunistka, ki je mislila s svojo glavo in so jo zato pogosto kritizirali. Prizna, da je hčerina glasbena kariera in prepoznavnost v njeno življenje vnesla nekaj nemira. Še posebno jo prizadenejo laži in neresnice, ki se občasno pojavijo v katerem od tračarskih medijev. A na to se je treba požvižgati, meni in v isti sapi doda, da vedno ni lahko.
Ko sem v Dekanih povprašala za hišno številko, je mladenič samo skomignil z rameni in mi razložil, da v vasi vlada strašna zmeda, a ko povem, da iščem mamo od Tinkare Kovač, je bil zaplet takoj rešen. Le kdo ne bi poznal Metke Kovač, ki že vse življenje poučuje nižje razrede na osnovni šoli, lansko šolsko leto je kot učiteljica delala v bolnišnični šoli v Izoli, kar je bila zanjo svojevrstna izkušnja.
Neposlušna borka za pravice. »Sem otrok hipijevske generacije, ki se je bojevala proti družbeni ureditvi, vojnam, rasizmu. Doma me niso mogli ukrotiti in priznam, da je bilo v gimnazijskih letih težko z mano. Izstopala sem po načinu oblačenja in obnašanju. Če me niso pustili ven, sem zbežala, a moram poudariti, da nisem bila pokvarjena. Privlačila me je glasba in bila zaprisežena ljubiteljica Pink Floydov, Hendrixa, Janis Joplin …
V nekdanji Jugoslaviji je bilo veliko intelektualcev vključenih v Zvezo komunistov, med njimi Metka, ki je z bojevitim in uporniškim duhom pogosto kršila pravila, zato je celo dobila opomin, ki so mu rekli tovariška kritika. »Kot volivka sem na volišče prišla šele ob štirih popoldne, kar je bilo popolnoma nesprejemljivo, saj bi morala biti kot zaveden državljan tam samo nekaj minut po tem, ko so se volišča odprla. Zmotil jih je tudi moj videz, saj sem si lase uredila v čopka, s sabo pa sem imela tudi jugoslovansko zastavo. Ostro so me gledali in kritizirali, da sem se počutila kot bila najhujša zločinka. Ko mi je bilo tega dovolj, sem iz Zveze komunistov izstopila.
Glasba je v družini. »Ko se je rodila Tinkara, se je začelo življenje vrteti okoli nje. Že zgodaj je pokazala veselje do glasbe, kar niti ni čudno, saj smo vsi v družini nekako povezani z glasbo. Pela sta že mama in oče, brat je igral kitaro, sama sem bila v pevskem zboru, igram klavir, sem zborovodkinja, nekaj let sem na osnovni šoli učila glasbo. Moja mama je pravi fenomen, saj po možganski kapi že osem let ne more govoriti, lahko pa poje. V glasben šolo smo vpisali tudi Tinkaro in bila sem prepričana, da bo igrala klavir, in kar oddahnila sem si, ker se je odločila za flavto. Pri tem so me vodili čisto ekonomski vidiki, saj sem bila prepričana, da flavta stane veliko manj. A sem se zmotila, saj cena dobre flavte doseže tudi ceno pianina.
Po treh letih obiskovanja glasbene šole, je pri Tinkari nastopila kriza. V glasbeni šoli je namreč treba igrati po učnem programu, ne pa tisto, kar si otrok zaželi, in zato so starši tisti, ki morajo poskrbeti za ustrezno motivacijo. Meni je to uspelo, čeprav si nisem niti v sanjah predstavljala, da se bo kdaj poklicno ukvarjala z glasbo. Na glasbenih odrih je nastopala že kot petletna deklica, pozneje se je vse skupaj samo še stopnjevalo. S Tinkaro se pogosto pogovarjava o glasbi, jaz sem, kot mi pravi, njen največji kritik, saj ji resnično povem, kaj si mislim o kakšnem njenem komadu. V veliko pomoč ji je tudi moj prijatelj, ki je glasbeni kritik in je izdelal tudi ovitek za njen nov CD, ki bo izšel kmalu in bo marsikoga povrnil v jugoslovansko sceno, saj bo na njem kar nekaj priredb znanih izvajalcev iz naše nekdanje skupne države.
Več v Jani št. 30, 24.7.2012
