Za povrh se bojimo mišje mrzlice, bolezni, ki je večinoma niti ne prepoznamo, pri občutljivih ljudeh pa so lahko zapleti hudi. Letos je poiskalo pomoč precej več bolnikov kot običajno. Kaj se dogaja? Tudi sum o biološkem terorizmu (miši bi naj namreč dovažali s helikopterji) se je že pojavil.

V knjigi Štoparski vodnik po galaksiji se glavni junak Arthur Dent spopade s precej nenavadno idejo, da je v resnici zemlja nekakšen superračunalniški program, ki ga vodijo miši. Videti je, da se zadeva uresničuje, saj so se letos miši tako namnožile, da nekateri sumijo, da gre za bioterorizem. »Slišal sem, da miši vozijo naokoli s helikopterji, da so jih slišali in videli ponoči, ko so pristajali po pobočjih, tudi pod Pohorjem. Tudi sam sem v zadnjih nekaj tednih videl kar nekaj helikopterjev, ki so preletali zelo nizko. Hkrati so se razširile novice o mišji mrzlici,« mi je zaupal sogovornik, ki noče biti imenovan.

Požrešnice. Angleškemu princu Williamu so lansko poletje snedle vso napeljavo v njegovem dragem motorju, s katerim se je precej rad postavljal po ulicah Londona, potem so napadle speče starejše (Avstralija) in otroke (Anglija), ampak vsi trdijo, da se načeloma miši samo ob napadu branijo z napadom. Zakaj jih je letos toliko v bližini hiš?

Vse zaradi tople zime. Po zadnjih podatkih Inštituta za varovanje zdravja (IVZ) so slovenske bolnišnice to leto sprejele že 116 bolnikov z mišjo mrzlico. Doslej je bilo rekordno leto 2008 s 45 hospitaliziranimi, medtem ko je letos samo v juniju bolnišnično zdravljenje potrebovalo 49 ljudi, največ na Štajerskem. Eno od razlag, zakaj takšen razmah glodavcev, je dal dr. Ivan Kos, biolog z ljubljanske biotehniške fakultete. Vzrok naj bi bila lanska bogata letina bukovega žira, ki je priljubljena hrana glodavcev, in blaga zima. Živali se namreč zelo hitro prilagodijo količini hrane v naravi. Dr. Kos poudarja, da število glodavcev zelo niha, včasih 1 proti 1000. Tovrstna nihanja so v naravi običajna in se dogajajo že milijone let.

Kdo jih bo ustavil? Dr. Boris Kryštufek, vodja kustodiata za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, dodaja, da živali, ki se prehranjujejo z glodavci (lisice, sove, ujede, podlasice, male kune, divje mačke ...), ne morejo zaužiti toliko dodatne hrane. »Ko začnejo plenilci povečevati populacijo, začne število glodavcev že upadati. Med izjemami je letos sova, ki se je že odzvala z uspešnejšim razmnoževanjem. Ima veliko več mladičkov kot sicer,« pojasni Kryštufek. Obenem obžaluje, ker je Slovenija zelo zanemarila sistematično spremljanje živali, ki prosto živijo v naravi. »O glodavcih vemo zelo malo, o njihovih plenilcih še manj, a že zaradi podnebnih sprememb bi morali vedeti več.«

Anamarija iz herpatološkega društva: »Kače, ki so plenilci malih sesalcev (tudi miši) pri nas, so tri vrste strupenjač – modras, navadni gad in laški gad, ter nekatere nestrupene vrste kač, kot sta progasti in navadni gož, občasno se z njimi hranita smokulja in belouška. V takšnem letu, kot je letos, veliko malih sesalcev pomeni obilje hrane za kače, vendar se zato populacija kač ne bo povečala na hitro. Nihanja v številčnosti populacij plazilcev namreč potekajo počasneje. Zaradi obilja hrane bodo verjetno preživeli osebki, ki bi ob letih z manj hrane poginili, zaradi česar bo nekoliko več potomcev, vendar tega verjetno ne bomo niti opazili.«

Mišja mrzlica. Na inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo so po zadnjih podatkih mišjo mrzlico potrdili pri 116 ljudeh, vendar Tatjana Frelih poudarja, da je njena razširjenost večja, saj so pri večini okuženih klinični znaki blagi ali jih sploh ni. Ljudje največkrat ne vedo, da so se sploh okužili. »Zaznamo samo 15 do 30 odstotkov okuženih bolnikov,« navaja in dodaja, da vsi potrebujejo bolnišnično zdravljenje. Njen nasvet: »Če v kleti ali garaži vidimo mišje iztrebke, prostor najprej temeljito prezračimo, malce počakamo, nato površine razkužimo, lahko z navadno varikino, šele potem jih počistimo. Nikoli ne pometajmo s sirkovo metlo, ker bi dvignili prah in povečali nevarnost okužbe.« Kos meni, da če ne bi bilo mišje mrzlice (miši same ne zbolijo), nanje ne bi bili pozorni, po drugi strani priznava, da večja, kot je gostota glodavcev, večja je verjetnost, da bodo za hrano stikali tam, kjer jih v tem času običajno ni, torej v bližini človekovih bivališč. S tem se strinja Boris Kryštufek: »Vsaka žival obvlada svoj prostor, ki mu rečemo območje dejavnosti. Natančno ve, kje bo v njem našla hrano. Če se prek tega prostora gibljejo še druge živali, se umakne in pride v bližino človeka.« Moj sosed Zdravko, biokmet, pa je zamahnil z roko: »Ljudje (z)mečemo preveč hrane stran. S tem živali hranimo prek vseh naravnih meja in še navadimo jih na svojo hrano. Nekoč takih problemov ni bilo.«

Več v Jani št. 30, 24.7.2012