Osemdesetletni Uroš Vidmar je gozdarski inženir v pokoju in izkušen čebelar, ki z ljubeznijo in strastjo čebelari že šest desetletij. V idiličnem okolju Bohinjske Bistrice še zdaj skrbi za čebele. Te so ga izjemno veliko naučile o naravi in klimatskih spremembah, zaradi njih, kot pravi, »v Bohinju dež nima več mladih, smreke pa vsako leto semenijo«. Letos je moral zaradi ekstremnega vremena prvič poleti hraniti čebele s sladkorjem, kar se mu še ni zgodilo, medu pa ne bo skoraj nič.
Uroš Vidmar se je iz Ljubljane pred petimi desetletji preselil v Bohinjsko Bistrico in postal pravi Bohinjec, navezan na te idilične kraje. Z vrta, kjer ima čebelnjak z dvajsetimi čebeljimi družinami, pred leti jih je imel 150, ga vedno znova prevzame pogled na Črno prst. Kot upokojeni operativni gozdarski inženir – v pokoju je že 21 let, ribič in veliko let tudi lovec, je veliko časa preživel v tamkajšnjih gozdovih, zato okoliško naravo zelo dobro pozna. Spremlja vse večjo onesnaženost in klimatske spremembe, ki ne prizanašajo ne čebelam ne vse več ogroženim rastlinskim vrstam.
Kljub zrelim letom se čebelam ni odpovedal, čeprav zahtevajo veliko dela. Poleti en čebelnjak odpelje v bližnjo Sotesko pri Bohinju, da ga razveselijo z gozdnim medom, malo ima tudi cvetličnega. Je eden redkih, ki ima svoje čebelice poleg običajnih panjev v nakladnih, ki se odpirajo od zgoraj in jih uporabljajo čebelarji po svetu. Vsako dopoldne, ko so njegove marljive opraševalke na paši, v čebelnjaku postori vsa nujna opravila. Pri čebelarjenju vedno upošteva lunin koledar. Ko je luna v vodnem znamenju oziroma na dneve za list, se v čebelnjak nikoli ne odpravi, ker pravi, da so takrat sicer nenapadalne čebele zelo hude in bolj pikajo. Prav tako je, ko v bohinjski okolici cveti češmin.
Še čebele so lačne, kaj bo z nami? Njegove čebelice so klimatske spremembe letos močno prizadele. Poleti je moral prvič, odkar pomni, čebele krmiti s sladkorjem, saj niti zase niso nabrale medičine. »Vzrok za to so vreme in prevelike klimatske spremembe v naravi. Nemogoče vreme, dež, mraz, vročina in suša ter prevelike temperaturne razlike. Ozračje se močno segreva. Letos je bilo veliko dni z več kot 30 stopinjami Celzija, ko v naravi nobena rastlina zaradi hude vročine ne medi več in niti hrane za čebele potem ni. Tako hudo v naravi še nikoli ni bilo, kot je letos. Poleg tega so se okoli hiše in na vrtu tako namnožile miši, da so tri celo zlezle skozi okno v hišo. Letos jih je veliko več, kot jih je bilo kdaj prej, zato sem čebele pred rovkami pozimi zaščitil s posebnimi zaporami na panjih,« pripoveduje čebelar Uroš Vidmar.
Segrevanje ozračja močno vpliva na pridelek medu. »Vreme je bilo pred desetletjem v Bohinju hladneje, v zadnjem desetletju so velike temperaturne spremembe. Ko sem imel čebelnjak v Soteski, sem pred leti prvič točil med 4. julija in nato še v julijskih dneh. Zadnjih deset let med prvič točim že konec maja in je na začetku julija že vsega konec, v naravi potem ni več medičine. V juliju je čebele nimajo več kje nabirati! V gozdu uši in kaparji izločajo mano, ki jo čebele poberejo in naredijo iz tega gozdni med. V gozdu, ker je tako toplo, se uši razvijejo že maja, zato v juniju še lahko nabirajo mano, v juliju ne več. Tudi v gozdu se vse prej razvije in zacveti, kot je pred desetletjem, čeprav je v njem štiri do pet stopinj hladneje kot drugod. Vse se je zamaknilo veliko bolj v pomlad. Za vse to je kriv človek s prekomernim onesnaževanjem, industrijo in prometom. Še travnike pokosijo, preden zacvetijo, zato ni paše za čebele. Toda brez opraševalk niti hrane za človeka ne bo!«
Več v Jani št. 34, 21.8.2012
