Ja, vem. Moški zavreščijo od groze, ko jim prvič omenijo to metodo. Ampak če se dajo prepričati in v zadevo vložijo nekaj potrpljenja, se jim (pravijo) bogato obrestuje. Bomo razložili.
Brez orgazma je življenje lepše. Resno. O karezzi se zadnje čase precej piše, pogosto jo razglašajo za »novo« metodo, pa ni – že ameriška ginekologinja in porodničarka Alice Bunker Stockham (1833–1912) je o njej pisala leta 1896 v knjigi Karezza. Praksa ni bila nova, v različnih oblikah se pojavlja že stoletja, Stockhamova pa ji je skovala ime, menda po italijanski besedi carezza (ki pomeni, odvisno od konteksta, božanje ali ljubkovanje). Ginekologinja jo je priporočala za moške, pozneje pa so metodo dopolnili (predvsem John William Lloyd leta 1931 v knjigi The Karezza Method) in jo danes uporabljata oba spola.
Zadovoljni uporabniki trdijo, da karezza izboljša odnos med partnerjema, preprečuje varanje, pomaga ozdraviti depresijo, najrazličnejše spolne težave pa različne odvisnosti, predvsem od seksa in pornografije.
Oh, in ne pozabimo, pomaga tudi pri menstrualnih krčih.
Ta nebodigatreba, orgazem Takole je učila Stockhamova: predstavljajte si bazenček, ki se čisto počasi polni, kapljico po kapljico. Te kapljice so spolna energija, ki nazadnje bazenček napolni in se prelije čez rob – to je orgazem. Če pa bazenček neprestano praznite z orgazmi, še preden se napolni in prelije, ste brez spolne energije, kar vpliva na kakovost vašega življenja v najrazličnejših ozirih, ne samo pri spolnosti.
Če kar naprej hlepite za orgazmom, pravijo zagovorniki karezze, nikoli ne najdete trajne potešitve, hočete nove in nove orgazme, ker nas je pač tako programirala narava. Orgazem z istim partnerjem je vedno manj zadovoljiv, zato se prej ali slej pojavi naveličanost in želja po novem partnerju. In potem se vse skupaj začne spet od začetka in pripelje do enakega konca. Orgazem je nebodigatreba, samo »nerodna nesreča na koncu«, pravijo privrženci karezze. Karezza proti orgazmu je kot »umetnost, intelekt, morala in estetika spolnega užitka proti grobemu, brezobzirnemu apetitu«. Marnia L. Robinson, avtorica knjige Kupidova zastrupljena puščica (2009), pravi: »Neki nizozemski znanstvenik mi je to opisal takole: 'Gledal sem posnetke možganov ljudi med orgazmom in spominjajo me na možganske posnetke ljudi, ki si vbrizgajo heroin.'« Nekateri so možganske posnetke med orgazmom primerjali s tistimi, ki kažejo epileptični napad. Kakorkoli že, orgazmu se slabo piše.
Zaljubljen v življenje Karezza nima predpisanega enotnega recepta, to ni program dvanajstih (ali koliko že) korakov. Tehnika je »praktično nepomembna«, pravi Robinsonova, kajti »orgazem se v resnici ne zgodi v naših spolovilih, temveč med ušesi«. Karezza je zbliževalno vedenje, saj predpisuje veliko globokega zrenja v partnerjeve oči, sinhronizirano dihanje, veliko ljubečih dotikov in božanja. Že Stockhamova je priporočala romantično vzdušje, svečke, vino, ljubezensko poezijo – pa seveda čas, namenjen samo partnerju. Otroci in vsakdanje skrbi ne smejo vdirati v minute, ki so namenjene partnerju.
Več v Jani št. 34, 21.8.2012
