Film, ki medtem, ko stvari minevajo, pripoveduje o tem, kaj ostaja. Nagovarja nas, da se ustavimo. Prisluhnemo pticam, škržatom, tišini. Se zavemo, da smo, pa da je svet lep. Tudi ko si star. Še vedno ti ostane kaj, drevo, pa kakšna razvada. To je poseben film, v katerem nastopata posebno izjemni igralki s svojo ganljivo zgodbo. A o tem je težko pisati. In res je, kot nam je prišepnil režiser: slika pove več kot sto besed.
V 83 minutah filma Deklica in drevo režiserja Vlada Škafarja največ časa nastopata dve veliki slovenski igralki, Štefka Drolc in Ivanka Mežan. Ljubljanska Drama se je ob projekciji za nekaj ur spremenila v čarobni kino, da sta se glavni igralki počutili čim bolj domače, saj sta na tem odru preživeli velik del svojih ustvarjalnih poti, po katerih še vedno stopata. Gledalci pa smo se lahko prepustili tankočutni pripovedi.
Film je bil posnet v Beli krajini pri velikem, mogočnem hrastu, ki ima v filmu posebno vlogo. Pod njim se v vseh letnih časih spregovori veliko besed. Poleg Štefke Drolc in Ivanke Mežan nastopata Helena Koder in slikarka z dolgo kito Joni. »Na začetku sem mislil, da delamo film o minevanju, zdaj vidim, da smo naredili film o tistem, ki ne mine,« je nekje dejal režiser Škafar.
Ko sta se nekaj minut pred začetkom po rdeči preprogi sprehodili Ivanka Mežan in Štefka Drolc, smo se odločili, da ju ne bomo nadlegovali z vprašanji. Preveč obveznosti je za njima v zadnjih tednih, prijetnih že, toda nista skrivali, da je kljub vsemu nenadoma vsega preveč, to bi utrudilo mlada telesa, kaj šele njuni. A leta imajo tudi svojo prednost. Ni treba več nositi teže vlog, lahko si privoščiš veselje ob drobnih rečeh in se z radostjo zavedaš, kako lepo je, da preprosto si.
Lahko bi dali več od sebe. Na platnu se pojavi Štefka Drolčeva na travniku. Iskreno nam spregovori o svoji mladosti, kako so se selili, pa o svoji nosečnosti pri rosnih 18. letih. O trenutku, ko je za to povedala svoji zelo verni materi: »Ko sem prišla k njej, je že vedela, čutila je. Imela je oči polne solz, a imela je smehljaj, ki me je rešil ljubezni, ki je bila kasneje izgubljena …« Nič, kar je rečeno v filmu, ni na silo, morda za koga še preveč iskreno, če je lahko kdaj preveč iskrenega. »Vedno znova se moram naučiti živeti,« pove igralka, ki v tem filmu ne igra, temveč je. Spregovori o tem, kako smo ljudje preveč brezbrižni, lahko bi več dali od sebe, kaj več naredili, se postavili po robu nepravilnostim. »Eden naj da roko drugemu,« nas nagovarja na istem cvetočem travniku, zadaj pa se sliši petje ptic in škržatov. »Veliko je seveda tudi stvari, o katerih ne spregovoriš. Pa vendar bi tako rada, tudi če sem stara, sebe urejala tako, da bi mi bilo dobro pri duši. Da bi vedela, da ravnam prav. Da skušam vplivati tudi na bližnje tako, da bi bilo prav. Drugače je pa sreča imeti ljudi, ki jih imaš lahko rad brez zadržkov,« nam polaga besede v skledo.
