V Zdravi trgovinici na robu Stare Ljubljane, kjer Janez Benko z družino že dve leti prodaja zdrava živila, zdravje ni samo v imenu, temveč ga je obilo začutiti v vsem, predvsem pa pri odnosu do življenja. Janez se je namreč pred dvanajstimi leti iz uspešnega gradbenega podjetnika, ki je na dan pokadil po tri škatlice cigaret, imel ves čas telefon na ušesu, delal po 18 ur na dan ter se vozil s prestižnimi in dragimi avtomobili, ob vsem tem pa je pri hrani cenkal za vsak evro, preobrazil v umirjenega in modrosti polnega vegetarijanca in športnika, ki s svojim zgledom širi zavest o pomenu zdrave prehrane. Pri tem je imel pomembno vlogo – kruh. Ta mu je namreč povsem spremenil življenje in mu podaril vse, kar potrebuje, predvsem zdravje, vznesenost in svobodo.
Začelo se je pred dvanajstimi leti, pripoveduje, ko je dosegel v življenju tako rekoč vse, kar se da. A samo v materialnem smislu. Izziva pa ni več videl v ničemer. Odločil se je iznenada – nehal je kaditi in postal športnik, celo ekstremni. Maraton je pretekel pod tremi urami, ironmana pod devetimi urami in 45 minut, na visoki Grintovec je pritekel v uri in 37 minutah – vse to mu je uspelo ob vegetarijanski prehrani. Prodal je svoja BMV in mercedesa ter kupil starega golfa in kolo. Iz skrbno negovane angleške travice pri hiši na Goričici pri Ihanu je naredil zelenjadni vrt, za hišo pa so zgradili še kozji hlev, da so imeli svoja mleko in skuto.
Kruh ni hrana, temveč način življenja. Lotil se je zdravega prehranjevanja. Najprej je šel k peku po ekološki kruh in pod pultom videl vreče z moko, ki sploh ni bila ekološka. To, da mu je pek hotel podtakniti neekološki kruh, ga je tako ujezilo, da je odšel domov, razbil steno, naredil krušno peč in začel sam peči kruh. Odtlej kruh zanj ni več samo hrana, temveč predvsem način življenja. »Pri meni in pri moji družini je vse povezano s kruhom. Na dan ga pojem kilogram, poleg tega pa mi je delo na sebi omogočilo brezmejno svobodo. Ko enkrat zmanjšaš kriterije do sebe, ko se nehaš spraševati, kje boš dobil nov kredit in ali boš kupil nov bager, potem kar lebdiš. Mene je vsega tega naučil kruh!«
Kruh peče z velikim spoštovanjem, in to kar 15 ur! Veliko ga porabi družina Benko zase, preostalega prodajo. Tak denar, kot ga zasluži sedaj od ene peke, je v podjetniških časih zaslužil v 20 minutah. Vendar mu ni žal za nič. Tudi za to ne, da je osnovno šolo komaj končal, s popravnim izpitom. Še enkrat bi se odločil za tako življenje. »Včasih sem mislil, da je sreča v denarju, danes pa vem, da je prav to vzvod za pohlep, ki ga je vsepovsod preveč. Zato zdaj bežim od denarja.«
Najboljši je star kruh! Zveste stranke male trgovine že vedo, da se kruh pri njihovi družini peče ob torkih. Samo enkrat na teden in ne vsak dan. In da je tisti torkov kruh dober do naslednjega torka. Njegov ne vsebuje kvasa in je zato obstojnejši, a tudi pri kvašenem kruhu ne razume, kako lahko nekateri zavržejo že en dan starega. Nekatere njegove stranke vzamejo po več hlebcev, ko gredo na morje ali na potovanje, prav zdaj je nekaj njegovih hlebcev v New Yorku. Družina Benko ga vzame na počitnice po 20 kilogramov ali pa odnesejo s sabo mlinček in moko ter ga sproti pečejo.
»Zato pa je recesija, ker ljudje ne spoštujejo ničesar več. Jaz svoj kruh negujem, ga premikam, ohlajam, ga čuvam kot dojenčka, obračam in pokrivam, in to vseh 40 kilogramov, kolikor ga naredim ob torkih. In najboljši kruh itak ni svež, ampak je šele po treh ali štirih dneh. Seveda se še najdejo ljudje, ki jim ni jasno, zakaj ne delam vsak dan svežega kruha, in mnogi se čudijo, ko pridejo v našo trgovino in v petek vidijo, da prodajam kruh od torka. Nekje sem slišal, da zavržemo kar 30 odstotkov kruha. To je nespoštljivo do kruha in do narave. Dokler bodo starši otroke učili, da je en dan star kruh že star, ne bo konec krize!«
