S tako, ki se je ne spodobi imeti, ker potem, ko stroka potrdi, da si »nor«, ni nič več tako, kot je bilo.
Klavdija je zbolela počasi. Pregorela je v želji, da bi vsem ustregla. Potrebovala je občutek, da je koristna, da je dobra, in brez tega je težko preživela. Prišli so dnevi, ko se je slabo počutila, a je še vedno vztrajala pri svojem ugajanju svetu, ki od nje veliko več zahteva, kot ji daje v zahvalo. Težko je rekla ne. Začela se je počutiti kot robot, »ki je programiran, da dela eno in isto, vsak dan ob istih urah, ista opravila, isti gibi, čista rutina.« Opravljala je svoje delo, za vsako ceno, a je postala odsotna. Slabo se je počutila. Kot da bi nosila masko, izogibala se je pogovorom, ni zmogla več biti nasmejana. Poleg tega so se začeli kazati problemi tudi na telesu, lasje so ji izpadali, čisto preveč se je potila, bila je utrujena ne glede na to, koliko je spala, in velikokrat ji je šlo na jok, polt je postala bleda, pod očmi so se pojavili podočnjaki. Mislila je, da je pač viroza ali pa da premalo spi. »Gre mi kar na bruhanje, ko pomislim, da moram spet v službo, vstajanje ob pol petih, turnusi, sinovi treningi, kosila, trgovine, z avtomobilom gor in dol, vsakdanji lov za parkirnim mestom, prihajanje domov ob devetih zvečer, kuhanje za naslednji dan, tuširanje, štiriurno dremanje, poslušanje škripanja (op. a.; mož je ponoči škripal z zobmi, pa ni mogla spati), vstajanje ob pol petih in spet jovo na novo …«
Kaj mi je?
Šla je k zdravniku. Zdravnica je rekla, da je verjetno viroza. Počivala je, a se ni spočila. Želela je spati. Izvidi pri zdravnici so bili v redu, a nekaj vendarle ni bilo v redu. Kaj? Zdravnica ji je predlagala antidepresive in obisk pri psihiatru. Možu je šla na živce, postajal je nastrojen proti njej, ker je vedel, da ne gre za virozo, da dovolj spi, a kljub temu ni bila ničesar več sposobna narediti, niti skuhala ni več. Še na sprehod ni šla. Vse delo je ostajalo neopravljeno, njej pa je bilo čisto vseeno. »Odtujevala sem se od moža, ki ni sprejemal mojih težav, odtujevala sem se od sina, ki me je sicer spremljal, ampak po mojem sploh ni vedel, kaj naj si misli, in odtujevala sem se od sebe …V štirinajstih dneh, kolikor sem bila doma, nisem nič napredovala … Želela sem biti sama, a sočasno sem si želela, da bi bil kdo ob meni, me pobožal in mi rekel, kako me razume … Roke in noge me obupno bolijo, neprestano me boli glava, boli me lasišče, bolijo me oči, ja, grozno me bolijo oči, boli me hrbtenica, boli me duša in boli me srce. Ne morem se smejati, ne morem biti prijazna, v meni ni ljubezni, ne morem objeti sina, ne morem poljubiti moža.«
Postajala sem nevidna
Piše, da so se noči brez spanca ponavljale, telo je bilo v krču, ustnice stisnjene, mišice napete. Še vedno je hodila na sinove tekme, a je nekega dne zletela z avtom s ceste in se sin ni hotel več voziti z njo. »Možgane sem imela blokirane, kot da jih ne morem uporabljati, spomin je sproti izginjal … V družbi sem se držala ob strani, velikokrat sploh nisem vedela, o čem govorijo, ko so se smejali, sem se obrnila stran … Tudi pogledi so postajali neznosno boleči, kot bi me v telo zabadali najbolj ostri noži, in potem sta se pojavila potenje in rdečica … da o geslu bančne kartice, ki se ga nisem mogla več spomniti, niti ne govorim.« Klavdija piše, kako je postajala nekoristna za družino, nezanimiva za družbo. Postajala je nevidna. Potem je zbrala toliko moči, da je zavrtela telefon. Šla je k psihiatru. Spremljala sta jo mama in mož, a on se ni zmogel takoj soočiti s tem. Ni razumel, če se je še tako trudil. Zdravnik mu je rekel: »Predstavljajte si, da imate ob sebi človeka, ki sicer ima noge, sedi v invalidskem vozičku, a žal ne more hoditi. In vi mu rečete, zakaj pa ne hodiš, saj imaš vendar noge? Vstani in hodi! Tako se počuti vaša žena. Ne puščajte je same, niti za trenutek, četudi spi, bodite ob njej, naj čuti, da ni sama …« To je bilo prvo srečanje s psihiatrom. Na Klavdijino začudenje se je takoj odzval, resno pristopil k problemu in takoj ponudil pomoč. Za hospitalizacijo pa se je morala odločiti sama.
