Ko sem v hišo Mire in Milana Ostojića povsem naključno stopila prvič, sem osuplo obstala: bleščala se je v zlatu, mozaikih iz stekla in v svetlobi. Po pogovoru z umetnico in glasbenikom mi je postalo jasno, da sta svojemu domu, ki se je rodil iz stiske (kot begunca sta v Zadru pustila vse in z dvema otrokoma našla zatočišče v Sloveniji), delavnosti in ustvarjalnosti (Milan je s Ferijem Lainščkom ustanovil Halgato bend, Mira je razstavljala tudi v državnem zboru), vtisnila vse, kar sta. Nenavadna človeka z mogočnimi in prepoznavnimi družinskimi koreninami (Milan je potomec bosanskega kralja Stjepana Ostojića, Mira pa potomka družine Mandić, matere znamenitega Nikole Tesle), ki ju vabijo v tujino, ostajata v stari zlati hiški v mali prekmurski vasi. Tudi zato, ker so ju ljudje vzeli za svoja!
Na srečo so časi razpadanja Jugoslavije minili, toda spomin na ogroženost, na šikaniranje in na strah pri Miri in Milanu še ni pozabljen. Mira se živo spominja, kako je leta 1991 pograbila oba otroka, Dario je bil star eno leto, Sašo jih je imel štirinajst, in odšla na zadnjo izredno potniško ladjo, ki je odplula iz Zadra, kjer so živeli. »Grozili so nam, ker smo srbske narodnosti. Mož Milan je takrat s svojo dalmatinsko klapo veliko igral v Sloveniji, rekel je, naj pridemo, mene je bilo doma ob pokanju – 'napadali' so srbske lokale in stanovanja – in grožnjah strah, pripravljala se je vojna.« Stiske in maltretiranja ne bo pozabila nikoli, a veliko pove že to, da je takoj, ko je izvedela za zadnjo ladjo, pograbila otroka in stvari zanju, zase v zmedi le dve krili in bluzi, ter v copatah tekla z otrokoma do avta, da bi le ujeli ladjo. Dobili so prostor na njej, na srečo so po zvezah dobili tudi vozovnice – na nesrečo pa je v vsej zmedi doma pozabila marsikaj, celo vse dokumente. »Na tej zadnji ladji so bili le ženske in otroci, mlajši od osemnajst let, in starejši ljudje. Vsi smo jokali.« Na Reki, kjer so pristali, je z otrokoma ostala nekaj dni pri prijateljici, nato pa odšla v Slovenijo k možu, takrat je igral v Ajdovščini. Nato je družina za tri mesece našla začasno in tesno zatočišče pri Milanovi sestri v mali garsonjeri v Slovenj Gradcu.
Vojni begunci
Ne, čeprav je dala zatočišče mnogim beguncem (ta status so imeli dve leti in pol), Slovenija ni bila obljubljena dežela. Tudi ne najbolj prijazna, sploh v prvih letih (tu živijo enaindvajsetih let) – samo mimogrede, že sedemnajst let se borijo, da bi dobili nazaj svoje stanovanje v Zadru! »Znašli smo se na cesti popolnoma brez vsega in upali, da smo prišli v Slovenijo začasno.« Za tri mesece so se torej znašli v garsonjeri. »Jaz sem spala na tleh, tudi otroka, Milan je spal na kavču, po enem mesecu pa je prišla k nam še moja sestra, ki je tudi delala tako v Sloveniji kot za slovensko podjetje v Rusiji, ostala brez dela, se hotela vrniti domov in izvedela, da je vojna – no, ona je spala pod mizo.« Zavedali so se, da bo treba nekaj delati, da bodo lahko preživeli, saj so kot begunci dobivali skromno humanitarno pomoč. »Težko je bilo živeti, ker je bila Slovenija edina država v EU, ki je beguncem prepovedala delati.« Ni bilo druge, prekršili so zakon: Miro je njena sestra naučila kuhati dalmatinske jedi, Milan je igral s kolegom iz zadarske klape, ki je bil tudi tu, in nastali so dnevi dalmatinske hrane in glasbe. »Kakih pet let smo 'nastopali', torej kuhali in igrali po vsej Sloveniji – in preživeli. Hecno je bilo, ker smo Srbi kuhali dalmatinske jedi in igrali dalmatinske pesmi,« se smejita danes in dodata, da zanju narodnost ni bila nikoli pomembna in da je mlajši sin do štirinajstega leta mislil, da je Hrvat. Otroka sta vandrala z njima, starejši je tudi obiskoval šolo (zapletov je bilo res veliko, tudi žalitev, solza in homofobije v glasbeni šoli!) in šlo jim je na bolje, ker so pač želeli delati in biti neodvisni od drugih, pa tudi zato, ker so bili skromni. Pravzaprav jih je v skromnost prisililo življenje: po treh mesecih so se odločili za prvi najemniški dom v bližini Velenja – vsak zasluženi tolar so trikrat obrnili. Nekaj denarja, toliko, kot jim je uspevalo, so prihranili in to jim je prišlo še kako prav, ko so si morali na vrat na nos poiskati nov dom.
Do zlate hiše z lastnimi rokami
Policija jih je namreč večkrat kontrolirala in opozarjala, naj si uredijo status, hodili so na zaslišanja, na sodišče, rekli so jim, da ne smejo več delati … Nepojmljivo, če človek razmišlja trezno in ne birokratsko: preživljala sta sebe in družino, nikomur nista bila v breme, državi, ki ju je sprejela, sta dajala vse, kar ji je pripadalo. S težavo sta si uredila status v tujini, nato pa jima je pred sedemnajstimi leti kanček miru dalo Prekmurje: Milan je s svojim duetom Zadar vsak dan igral tam in iskal poceni hišo ter končno našel staro, v kateri je bila nekoč trgovina. »Všeč mi je bila, bila je izhod v sili.« Kupili so to zanemarjeno hišo v zelo slabem stanju in zelo poceni, toda preselili so se takoj. »Ko sem stopila vanjo, sem imela občutek, da bom v njej samo dan, dva, tri. Spat smo šli kar oblečeni, ni bilo stranišča, kopalnice, bila je res uboga. Iz starih vrat so lezli ščurki, tla so bila iz zemlje in prekrita z nekakšnim lesonitom.« Najprej so naredili kuhinjo, kar pomeni, da so iz lope zgradili prostor, kjer sta danes kuhinja in kopalnica. »Takrat je vse naše življenje teklo v hodniku, v njem sem tudi kuhala, tu je bila voda, tu smo spali, ko smo delali druge prostore.« Hiša je dobivala sedanjo podobo postopoma, delali so jo čisto sami – le elektriko je položil mojster s pomočjo soseda – material so kupovali tam, kjer je bil poceni, našli so poškodovane ploščice, poklonili so jim jih in iz njih so nastajali mozaiki. Nekaj pohištva so jim poklonili, kavč, recimo, je Mira s flomastri za tkanino spremenila v malo unikatno umetnino. Hiša sije v zlatih in bakrenih tonih, toda za zlato barvo se Mira ni odločila zaradi modne muhe ali soprogove kraljevske krvi, ampak ker jo je zlata barva v težkih časih pomirjala. »Veselilo nas je, ko smo gledali te barve, saj smo vsaj začasno pozabili na težave.« Mira že vrsto let ustvarja doma. »Ko smo se preselili, smo nehali delati z dalmatinsko hrano, ostala sem doma in slikala, saj je šel mlajši sin v šolo,« se spominja Mira. »V hišo smo vlagali svoje delo, denarja pa bolj malo, tudi zato, ker nismo vedeli, koliko časa bomo ostali v njej – denar smo hranili za zdravje, ker nismo bili zdravstveno zavarovani.«
