Očeta štirih otrok, samohranilca, je okrožno sodišče v Mariboru lani spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ropa. Ribičeva odvetnica Dunja Grgurevič se je na sodbo pritožila, pred nedavnim pa jo je Višje sodišče v Mariboru potrdilo. Zdaj se, kot je dejal Ribič, bojuje za otroke. Da jih ne bi ločili in dali v rejniške družine, medtem ko bo sam štiri leta prebil v zaporu.
Če bi lahko, bi zavrtel čas in popravil, kar je naredil narobe. »Nihče se ni rodil pameten. Vsak gleda na to, da kaj zasluži. Sploh če imaš štiri otroke in nimaš ne vem kakšnih prihodkov. Pač gledaš, da nekaj pade, da nismo lačni. Moraš pa danes vedno premisliti, kaj počneš. Tudi če je stvar videti še tako nedolžna, se lahko pozneje izcimi, kakor se je pri meni,« je o izkušnji iz leta 2005, ko je sodeloval pri ropu, pogovor začel Uroš Ribič. S storilcema je bil povezan, sam neposredno ni sodeloval pri ropu. »Na sodišču sem priznal, da sem jima priskrbel stanovanje in ju vozil naokrog. Včasih, ko sem ju kje odložil, sta prišla takoj nazaj, včasih sta rekla, pridi drug dan. In tako je bilo tudi na dan ropa. Navlekla sta me, priznam. Bil sem kekec in onadva sta to izkoristila,« se je na Ribičevem sicer resnem obrazu zarisal nasmešek. »Potem poskušaš čim prej nekam pospraviti in pozabiti, da o tem ne slišiš ničesar več. Jasno pa ti je, da bo treba s tem prej ali slej opraviti.«
Čez mesec ali dva bo prejel poziv za prestajanje kazni. Prav tako ga v mesecu dni čaka operacija srca, že druga po devetih letih. Upa, da bo zato prestajanje kazni iz zdravstvenih razlogov lahko preložil. »Nočem, da mi kazen izničijo. Želim si samo, da zadevo prestavijo, kar pa mislim, da ni tako velika stvar.«
S tisoč in enim talentom
Na dan obiska pri Ribičevih so bili otroci v šoli. Okrog dveh popoldne se navadno vrnejo, je povedal Uroš Ribič. In potem ni nikoli dolgčas. »Vseskozi nekaj počnejo, prirejajo mi tudi kakšne predstave,« se je nasmehnil. »Najmlajši dvojčici radi plešeta in pojeta. To bi ves dan samo plesalo in pelo! Najstarejši sin je navdušen kolesar. Tudi na Mont Everest bi šel s kolesom! Starejša hči pa zelo rada riše,« jih je opisoval. Si delo doma porazdelijo? »Ja, sproti. Nimamo pa določeno. Kdor pride, naredi, ker je to najbolj učinkovito.« Ribič je priznal, da je zdaj laže. »Pozna se, da ves trud pri vzgoji ni bil zaman. Zdaj se kdaj celo zgodi, da sin pokomandira mene!«
Družina Ribič živi brez matere že osem let. Šla je v tujino. Enkrat na dva meseca pokliče in vpraša, kako se imajo otroci. Starejšima, ki imata danes trinajst in šestnajst let, je oče razložil, da je mati šla, dvojčici, ki sta zdaj stari devet let, sta bili takrat za razlago še premajhni. Še pred letom 2005 so se preselili v malo večje stanovanje od tistega, v katerem so živeli prej. Zveza prijateljev mladine jim je finančno pomagala, da so si dom prenovili. Zdaj je tam prijetneje. »Če bi vam pokazal slike pred prenovo, bi se zjokali,« je pravil Ribič.
»Bilo je kar precej zanemarjeno, tudi okna niso tesnila, zato smo se odločili družini pomagati,« je povedala Anita Ogulin iz Zveze prijateljev mladine. Otroke so pozneje povabili tudi na počitnice. »Takrat smo videli, da so opremljeni s tisoč in enim talentom, da vejo, kaj so spoštovanje, disciplina, higiena, torej vse to, česar, recimo, otroci, ki živijo v neustreznih razmerah, nimajo,« je Ogulinova opisovala družino Ribič, s katero so v stikih že najmanj štiri leta. »Ko smo jih spoznali, smo začutili, da je tudi oče izjemno dober oče, da zna vzgajati otroke, da se maksimalno angažira in da je zelo odgovoren.« A takrat jim Uroš Ribič ni povedal, da je storil kaznivo dejanje. »Ne, o tem nismo vedeli ničesar. O tem ni nikoli govoril. Je pa poklical pred tremi tedni in nas prosil, naj mu pomagamo, da bi mu kazen preložili, dokler dvojčici ne bosta polnoletni,« je pravila Ogulinova, ki se je po Ribičevi prošnji takoj obrnila na prostovoljce, med njimi tudi pravnike, v Zvezi prijateljev mladine. Hitro so ugotovili, da se »kaj veliko ne da«.
