Raziskava je zajela ženske od petnajst do osemdeset let. Celoten raziskovalen projekt je vodila dr. Katja Filipčič s Pravne fakultete, omenjeno nacionalno raziskavo je vodila dr. Vesna Leskošek, profesorica na Fakulteti za socialno delo in izjemno angažirana intelektualka, ki že desetletja zaman opozarja na nujnost politike nenasilja, nujnost delovanja v ustavi zapisane socialne države in nujnost enakopravnosti moških in žensk. Tudi zato je med ustanovnimi članicami gibanja Nič več brez nas žensk.
Nacionalna raziskava o nasilju je prinesla strašljive rezultate: vsak druga ženska doživlja nasilje.
Raziskovali smo nasilje, ki se dogaja v partnerskem odnosu in zasebno, in sicer od petnajstega leta. V te podatke ni zajeto družinsko nasilje, ki se je dogajalo pred petnajstim letom, če bi vključile še to, bi bile številke verjetno še večje. Raziskava pokaže, da je vsaka druga ženska doživela nasilje v partnerskih odnosih in intimnih razmerji. Vključenih je bilo pet vrst nasilja: psihično, ki ga doživlja vsaka druga ženska, fizično, ki ga doživlja vsaka četrta ženska, psihično in ekonomsko ter omejevanje gibanja, stikov in osebne svobode doživlja skoraj štirinajst odstotkov žensk, spolno nasilje doživlja 6,5 odstotka žensk.
In o katerem ženske najteže spregovorijo. Zaradi strahu, sramu?
Deloma zaradi strahu, deloma zato, ker se tega ne spomnijo, deloma zato, ker je to intimno doživetje, o katerem je težko govoriti, in tudi zaradi sramu. Enako jih je sram govoriti o fizičnem nasilju. V raziskavi se je pokazalo, da so ženske, ki so neposredno odgovorile na vprašanje, ali so doživele fizično nasilje in ali so doživele spolno nasilje, pritrdilno odgovorile v manjšem deležu kot po tem, ko smo jih spraševali o znakih nasilja konkretno – ali so doživele suvanje, metanje predmetov v njih, doživeli siljenje v nekaj. To pomeni, da nekaterih dejanj ne jemljejo kot nasilje ali pa da se šele pozneje spomnijo, da so doživele nekaj, česar se pri neposrednem odgovoru niso spomnile. V delež tistih, ki so doživele nasilje, smo šteli samo ženske, ki so neposredno odgovorile, da so doživele nasilje. Predvidevamo lahko torej, da je za posamezne vrste nasilja delež še večji.
Kar je skrb zbujajoče. Ko sem brala vašo raziskavo, me je presenetilo, da so med nasilnimi tudi zelo izobraženi moški.
Raziskava je pokazala, da absolutno ne držijo miti o storilcu. Eden od mitov je, da so storilci neizobraženi in revni, naša raziskava pa je pokazala, da je izobrazba približno enako zastopana od osnovne šole do doktorata: največ nasilnih je med tistimi s srednjo šolo, tistih z osnovno šolo ali z visoko izobrazbo je približno enak delež. Ravno tako so nasilni moški (povzročitelji nasilja so v 90,8 odstotka moški, op. a.), ki imajo magisterij in doktorat znanosti, in tisti, ki imajo nedokončano osnovno šolo. Drug mit je, da so nasilni samo moški določene vere, tisti, ki niso katoliki, toda raziskava je pokazala, da je med storilci moških katoliške vere ravno toliko, kot jih je v Sloveniji deklariranih za katolike: predstavniki različnih verstev so med nasilnimi moškimi enako zastopani, kot je zastopanost različnih ver v družbi. Tretji mit je alkohol: res je, da je bilo med nasilnimi nekaj odstotkov več pivcev, kot jih je na splošno v Sloveniji, toda zelo velik odstotek med nasilnimi, kar 16,7 odstotkov, nikoli ne pije alkohola: velik delež moških je nasilnih, ko niso pijani. Torej je mit, da je nasilje povezano z alkoholom, popolnoma napačen.
S čim je torej nasilje povezano?
Slovenija je še vedno patriarhalna tradicionalna družba v tem smislu, da še vedno obstaja močna hierarhija med spoloma: moške pogosteje vidimo kot uspešnejše, bolj logične, racionalne, kot nekoga, ki je lahko ugleden direktor in uspešen znanstvenik, ženske pa še vedno vidimo kot matere, gospodinje in kot osebe, ki so odgovorne za skrb za druge.
