Tu jih je kriza z vladnim zategovanjem pasu udarila drugič. Finančni zlom, ki nas je pahnil v recesijo, so zakuhali moški. Zdaj nas iz nje ne prav uspešno poskušajo reševati. Z ukrepi, pod katerimi se, ne prav presenetljivo, bolj upogibajo hrbti žensk. Te so pri odločanju o svoji usodi komajda zastopane. Je končno čas, da ženske zavzamejo svoja mesta na vrhu?
16,2. Odstotek, ki po najnovejših podatkih Evropske komisije odraža razliko v plačilu med spoloma ali povprečno razliko med urnim zaslužkom žensk in moških v EU. Ponekod se ta številka dvigne do neverjetnih 27 odstotkov. Ženska torej za isto delo dobi kar za tretjino manj denarja. Preračunano to pomeni, da 59 dni na leto dela zastonj. V Sloveniji je razlika komaj opaznih 0,9 odstotka. Končno nekaj, kjer smo dejansko svetal vzor preostali Evropi in kjer za seboj puščamo tako opevane Skandinavce. Socializem je pač imel svoje svetle plati in to, da delavec ni imel spola, je ena od njih. Pri vsem drugem se nam Slovenkam piše enako črno kot preostalim Evropejkam. Smo enako ali celo bolje usposobljene kot moški, a naše znanje ni enako cenjeno, pa tudi poklicno počasneje napredujemo. Zaletavamo se v steklen strop, ki nam onemogoča napredovanje do najvišjih delovnih mest. Ker družinske obveznosti niso enakomerno porazdeljene, ženske pogosteje prekinemo poklicno pot. Kriza in varčevalni ukrepi vlade so nas prizadeli bolj kot moške. Manjši otroški dodatki, manjše subvencije vrtcev, manjše štipendije, manj plačanih kosil, otežen dostop do socialne podpore, vračljiv varstveni dodatek, nižje pokojnine. Vse to so stvari, od katerih je ženska po statistiki bolj odvisna od moškega. Evropski parlament v Bruslju je prejšnji teden, prazniku primerno, vrvel od tematik, povezanih z ženskami. Govorilo se je o vsem naštetem in črnih napovedih, če ne bomo ukrepali. Ter o moških, ki so vse to zakuhali.
Krizo so zakuhali moški. »Ali je res poenostavljanje, če pravimo, da smo za krizo krivi moški? Je. A le če smo pripravljeni pozabiti, da moški sedijo v upravah bank, podjetij, vodijo ministrstva in države. Da so moški tisti, ki so odločali, ko se je vse skupaj zalomilo, in da odločajo zdaj, ko se poskušamo iz krize izvleči. Ne prav uspešno. Ne le da so za krizo krivi moški, sprejeti ukrepi so pravo nasilje nad ženskami!« je z govorniškega podija grmel Raul Romeva i Rueda, član Komisije za pravice žensk in enakost spolov (FEMM). Strastnemu Špancu, ki nikoli ne varčuje s kritiko na račun svojih moških kolegov, daje prav tudi profesorica Sylvia Walby, priznana sociologinja z Univerze Lancaster. »Ekonomska kriza, njene posledice in strategija za izhod iz nje so močno zaznamovane s spolom. Vanjo so nas pripeljali moški s svojim nagnjenjem do prevelikega tveganja, posledice najbolj čutimo ženske, o reševanju pa zopet odločajo moški. Odločajo o davkih in o pomoči države socialno ogroženim. Tisti, ki jih to najbolj zadeva, se pravi ženske, pa so pri tem odločanju komajda zastopani. To je, milo rečeno, nedemokratično.« Ugibati, ali bi do krize prišlo in kako bi jo reševale ženske, nima smisla, saj tega ne bomo nikoli vedeli. Je pa to vsekakor trenutek, da razmislimo o tem, kako poskrbeti, da bodo ženske čim prej sooblikovale politiko, ki oblikuje naš svet. Zato pa so potrebne ženske na vodilnih položajih tako v gospodarstvu kot v politiki. Medtem ko v evropskem povprečju (še) ni opaznih razlik med deležem zaposlenih moških in žensk, na najvišjih položajih med spoloma zeva ogromen prepad. Na najvišjih nivojih odloča namreč le ena ženska na šest moških.
