Izredno politično angažiran in človeško ozaveščen. Nagrade in vabila za delo v tujini samo potrjujejo potrebo po iskanju resnice skozi umetnost in tako bo v Prešernovem gledališču v Kranju 21. marca premiera njegovega novega avtorskega projekta 25.671. Grozljiva številka: 25.671 ljudi je bilo izbrisanih iz registra stalnega prebivalstva v Sloveniji, ljudi, ki jim naša država še ni popravila krivic. Oliver Frljić, ki je bil tudi sam med izbrisanimi na Hrvaškem, pa je tisti občutljivi ustvarjalec, ki po enaindvajsetih letih izbrisanih usod s predstavo opozarja: »To, kar se je zgodilo, je oblika etničnega čiščenja!« Ki smo ga dovolili tudi mi!
Mlad, malo nor, provokativen, komentirajo vaše delo. Delate predstave, ki dvigujejo prah. Bo takšna tudi 25.671?
Trudim se govoriti o stvareh, ki me zanimajo, to so problemi družbe. V svojem delu ne vidim ničesar provokativnega, mislim celo, da bi bilo mnogo ustrezneje, če bi se s problemom izbrisanih ukvarjala prejšnja slovenska vlada ali nova, ki nastaja, ne pa gledališče. Toda če državne inštitucije v glavnem ne opravljajo svojega dela, potem doživljam gledališče kot prostor, v katerem lahko vsaj opozorimo in ne dovolimo, da se pozabi nerešene stvari. Vsaka oblast od leta 1992 naprej bi najraje pozabila na problem izbrisanih: nobena vlada ni pokazala politične volje, da bi našla sistemsko rešitev za izbrisane.
Enaindvajset let je minilo od te sporne odločitve, vas je potegnila v to predstavo o izbrisanih lastna izkušnja izbrisanega na Hrvaškem.
O tem problemu se na Hrvaškem in v širši regiji ne ve skoraj nič. V Sloveniji se ve malo več, toda še vedno krožijo dezinformacije, da so izbrisani sami krivi, da niso želeli slovenskega državljanstva – saj ga niso, želeli so le pravico do stalnega prebivališča, ki so ga imeli v Jugoslaviji. Pogovarjal sem se z gospo, rojeno v Bosni, pa sva z Marinko Poštrak sočasno prišla do zamisli, da bi se ukvarjala z izbrisanimi. Zelo pomembno je, da slovenska družba ne pozabi nanje – res je, da jih danes nihče več ne negira, toda naslednji korak bi moral biti iskanje rešitve in načina, kako bi nadomestili vse, kar so izgubili v preteklih enaindvajsetih letih. Ne govorim le o materialni odškodnini, zelo pomembno je moralno zadoščenje. Ne smemo namreč pozabiti, da ne glede na to, kako imenujemo to dejanje slovenskih politikov, so izbrisani neka oblika etničnega čiščenja. Slovenija se je s tem dejanjem pridružila nekaterim drugim državam v regiji, ki so tudi počele to, Hrvaški, Srbiji, tudi Bosni, kjer se je, žal, pogosto dogajala tudi fizična likvidacija ljudi, ne le administrativna. A tudi administrativna likvidacija, torej izbrisani, je huda: ljudje so ostali brez kakršnihkoli pravic, brez pravnega statusa. In glede na to, da se je to dogajalo »zakonito«, me spominja na Nemčijo in na njene rasne zakone, zaradi katerih so lahko delali z, recimo, Judi to, kar so.
Zakaj ste bili vi na Hrvaškem med izbrisanimi?
Želel sem iti v Avstrijo in nadaljevati šolanje, toda v Bosni nisem mogel dobiti potnega lista zaradi vojne. Šel sem na Hrvaško, v Split prišel kot begunec brez dokumentov, imel sem le karton za begunce, a je bil nepomemben, saj ga nista priznavali ne policija ne vojska. Takrat sem imel šestnajst let, obtoževali so me, da jih imam osemnajst, grozili, da me bodo mobilizirali in poslali v Bosno na fronto. Od leta 1992 do 1995 sem bil izbrisan. Ne glede na dokument o statusu begunca nisem imel nobenih pravic: strah me je bilo, živel sem v centru za begunce, a ni mi bilo tako hudo kot izbrisanim v Sloveniji. Na Hrvaškem se je gledalo poreklo staršev, in če oba starša nista bila Hrvata, nisi mogel dobiti dokumentov. Diskriminacija je bila jasna.
To se je dogajalo v času Tuđmana?
To je bilo obdobje najhujšega tuđmanizma, državljanstvo sem dobil šele po treh letih, ko je tudi moj oče prišel v Split. Po srednji šoli sem nekaj časa živel v Nemčiji, nato v Pragi – želel sem živeti v manj obremenjenem kulturnem okolju. Šele kasneje sem se lotil študija teologije in filozofije, nato še režije.
Vojna se vas je zelo dotaknila in vas zaznamovala.
Zelo, tudi travmatizirala. Mi mladi, ki smo takrat odraščali, smo mentalno še vedno v tej vojni: vse to, kar delam, je poizkus, da razčistim s tem obdobjem in da se nekatere stvari, ki so se dogajale, ne pozabijo. Veliko ljudi, politiki, javni delavci, novinarji, se namreč ne spomni, kaj so delali pred petnajstimi, dvajsetimi leti. Vsi ti ljudje so večinoma še vedno aktivni, v tem času so se kot kameleoni prilagodili vsaki situaciji: pomembno je, da so javne osebe odgovorne za svoja dejanja! Gledal sem namreč, kako so novinarji HTV hujskali ljudi najprej proti Srbom, po začetku hrvaško-bosanskih spopadov pa proti muslimanom. Saj ni treba nekoga ubiti tako, da ga ustreliš v glavo, ubijati se da na mnogo načinov, vloga medijev je bila strašna … Veliko ljudi, ki so bili takrat vodilni v hrvaških medijih, je še danes aktivnih – in to je najhuje!
