Življenjska zgodba Fanči Šarf bi si bolj kot članek zaslužila obsežen spominski roman. Ne le zato, ker je bila poklicna in osebna pot upokojene kustosinje v Etnografskem muzeju v Ljubljani tako pestra in raznolika ter hkrati težka in polna preizkušenj, temveč tudi zato, ker se gospa pri 89 letih natančno spominja vseh podrobnosti, imen, datumov in krajev, kot da se je vse dogajalo včeraj.
Pogovor s Fanči Šarfovo je kot izlet v čas, kot potovanje v preteklost, ki še ni tako zelo oddaljena, a je žal skoraj pozabljena. Pripoveduje natančno in zbrano, vse datume, imena in podatke pove brez brskanja po spominu. Tudi po videzu ji ne bi prisodili njenih let.
In v čem je skrivnost takšne vitalnosti? »Moje načelo je, da mora človek vztrajati pri tistem, kar je delal vse življenje. Ne sme popustiti! Ko se bom nehala voziti s kolesom, se ne bom nikoli več, zato vztrajam. Še vedno se vozim po bližnji okolici na obiske in po opravkih.«
Poleg tega čila gospa vsako jutro telovadi. »Še vedno kuham, šivam, pečem in urejam vrt, kolikor zmorem, drugi družinski člani pa me dopolnijo. Večkrat bi se mi prilegel počitek, a če vidim, da je treba za družino pripraviti kosilo, se potrudim.« Še pred nekaj leti je tudi inštruirala angleščino in nemščino dijake z bližnje šentviške gimnazije.
Od učiteljice do etnografije
Novembra lani je prejela Murkovo nagrado za življenjsko delo na področju etnologije in etnološke muzeologije, ki je ogromno in dragoceno, nadaljevala pa ga je tudi še po upokojitvi.
In kako se je vse skupaj začelo? Šarfova podrobno opiše svoje otroštvo, iz katerega se spomni prav neverjetnih podrobnosti, od hiš in prostorov, po katerih se je njena revna družina morala ves čas seliti. Imela je odločno, pogumno in modro mamo, po kateri je podedovala veliko značajskih lastnosti. Mama je vztrajala, da morata z bratom hoditi v šolo, zato je hčerko poslala v meščansko šolo v Šentvid, nato pa na učiteljišče.
Sanjski poklic: učiteljica
»Že kot otrok sem želela postati učiteljica. Moja prva učiteljica je imela zame skoraj svetniški sij okrog glave. Bila je prijazna, dobra, kot druga mama. Od prvega trenutka v šoli sem ji želela biti podobna. Spominjam se, da me je očarala tudi lepa župnikova pisava, vztrajno sem jo posnemala.«
Med drugo svetovno vojno je morala šolanje prekiniti, po vojni pa je končala učiteljišče in se zaposlila. Prvo delovno mesto so ji dodelili v Gorišnici pri Ptuju. »Dodelili so mi tretji razred osnovne šole z 72 učenci. Povsod so sedeli: na klopeh, na tleh in na katedru. A bili so ubogljivi, poslušni in plašni, prijazni in dobri, spoštljivi, in vse to je bilo nekaj samoumevnega. Med odmori sem ostajala v razredu, da sem se pogovarjala z otroki. Nobeden si ni privoščil divjanja.«
V tistem času je iz Ljubljane prišel v Gorišnico Boris Orel, ravnatelj Etnografskega muzeja. Na Ptujskem polju je zapisoval ženitovanjske in druge običaje, a mu dela ni uspelo končati. »Naš ravnatelj mu je omenil, da bi bila za to delo zelo primerna jaz. Orel mi je predstavil stroko in mi dal navodila, kako naj pri ljudeh sprašujem, opisujem, predvsem pa preverim običaje.«
Srečanje z etnografijo
»Takrat sem prvič slišala za narodopisje oziroma etnografijo ter pomen ohranjanja dediščine. Hitro sem našla stik z okoljem in z veseljem delala, predvsem pa me je vse to tudi zelo zanimalo. Zapise sem natipkala, jih poslala v etnografski muzej in prejela zahvalno pismo s prošnjo, ali bi še kdaj sodelovala z njimi.«
Pozneje je bila premeščena v Srednjo vas pri Bohinju. Od tam je ravnatelj muzeja želel imeti stare predmete, od vezenega plašča, poslikanih zibelk do skrinj, dobrodošli so bili žličniki in posodje. V tistih časih so ljudje za majhen denar takšne predmete radi prodali muzeju.
