Partnerka ga je pred petimi meseci zapustila, pa ne le njega, temveč tudi svoja dva otroka – sedemletnega Sebastijana in štiriletno Gabrielo. Prihranki so v najetem stanovanju hitro skopneli. Brezposelnemu Andreju grozi, da se bo z otrokoma znašel na cesti.
Ko sem stopila v stanovanje, se me je štiriletna Gabriela oklenila okoli nog, trdno in z ljubeznijo, kot da bi me poznala že od nekdaj. Potem pa so se ona, Sebastijan in njun mali kužek Kiko (zapuščina iz boljših časov) zasidrali v mojem in naročju fotografinje. Kot da bi bili vsi trije nadvse željni nežnosti in dotikov. Oba otroka sta bila v preteklih dnevih bolna, norice, kašelj, vročina … Očka Andrej tako že od zimskih počitnic ne more od doma, saj mora skrbeti za njuno zdravje. Na hitro je skočil le do šole in Sebastijanu priskrbel gradivo za učenje, da ne bi preveč zaostal za drugimi učenci. Šel je tudi na Zvezo prijateljev mladine in zaprosil za pomoč, saj je končno spoznal, da mu državne ustanove ne ponujajo rešitev in da lahko že prihodnji mesec vsi trije končajo na cesti.
Najprej je posvojil Sebastijana …
Ko je spoznal partnerko, ni vedel, da ima sinčka Sebastijana, starega manj kot leto, ki živi pri rejnikih. Ni mu povedala, da so ji ga vzeli in dali v rejništvo, ni mu iskreno povedala, kako je živela, preden sta se spoznala. Vse to je izvedel nedavno, a to ni tema naše zgodbe. Tema te zgodbe sta dva čudovita otroka, ki utegneta v kratkem pristati na cesti, otroka, ki sta včasih tudi lačna. Njuna prihodnost je čedalje bolj negotova in zbuja čedalje večjo skrb.
Družina je živela v hiši, ki jo je Andrej podedoval. Takrat je bil delovodja na izkopih pri nekem gradbenem podjetju, partnerka pa je bila zaposlena kot čistilka v enem od tovrstnih servisov. Ko je Andrej izvedel, da živi njen sin Sebastijan v rejniški družini na kmetiji in ko je videl, da ga rejniki pogosto puščajo samega in objokanega, se je odločil, da bo fantka posvojil. Pohitel je z urejanjem vseh potrebnih dokumentov, čeprav, kot nam je povedal, partnerka za to ni kazala kakšnega posebnega zanimanja. Takrat je bil zaljubljen in ni razmišljal o opozorilih. Celo v socialni službi so ga vprašali: »Pa se zavedate, kakšno odločitev ste sprejeli?«
Mama je odšla
Andrej pravi, da si je od nekdaj želel imeti družino in otroke in da je že takrat, čeprav je imel komaj 26 let, vedel, da Sebastijana ne bo nikoli zapustil in da ga bo imel vedno rad kot lastnega otroka. Tri leta pozneje se je rodila Gabriela. Vse bolj mu je postajalo jasno, da partnerka nima pravega odnosa do doma in družine in da noče – ali preprosto ne zna – biti dobra in skrbna mati: »Doma je vladal nered, otrokoma je dovolila, da počneta, kar hočeta, samo da sta jo pustila pri miru, ni ju učila reda, ni ju spodbujala k učenju in ni kuhala. Sam sem delal od jutra do večera. Ko sem zvečer prišel domov, mi je bilo jasno samo to, da je to kaos, ne pa urejeno družinsko življenje. Otroka sta pogosto zaspala umazana. V posteljo ju je poslala kar v oblačilih, ki sta jih imela na sebi čez dan. A mama je mama, sem si mislil, rada jo imata in jo potrebujeta. Prizadeval sem si ohranjati vzdušje, kot da sva skupaj, čeprav sva se v resnici že zdavnaj razšla. Potem so se pojavili poslovni problemi in pred petimi meseci je ona preprosto odšla. Znašel sem se pred dilemo, kam z otrokoma in kako naj si ustvarimo nov dom. Vse prihranke sem dal za varščino in najem stanovanja za štiri mesece vnaprej, za življenjske stroške sem pustil le 400 evrov. Denar je seveda hitro izpuhtel in nakopičilo se je za 2000 evrov dolga ter položnic, lastniku že dva meseca nisem plačal stanarine in tako nam grozi, da bomo končali na cesti.«
