Kerejčevi, ki že od nekdaj živijo skromno in se iz dneva v dan borijo za preživetje, so obupani. Matilda bije bitko z rakom, a je klub temu pogumna. Prejšnji teden je morala odpovedati pregled na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, saj dolguje nekaj obrokov za dodatno zdravstveno zavarovanje, reševalnega vozila pa si kot samoplačnica preprosto ne more privoščiti.
Plaz je razbil družino
Matilda in njen sin Jože pravita, da sta od vsega hudega utrujena in izčrpana. Tri dni sta iz kletnih prostorov odstranjevala vodo in reševala, kar se je rešiti dalo. »Voda je neprenehoma pronicala v klet, gmota zemlje pa se je vse bolj približevala hiši in se nazadnje naslonila nanjo. V zemlji so zevale globoke razpoke, odneslo je veliko češnjo nad hišo. Zaslišala sva glasne poke in takoj sva vedela, kaj se dogaja. V vsej hiši so bile velike razpoke, s stropa se je osipal omet. Zavedela sva se, da se lahko vsak hip sesede. Kljub temu sva gojila lažno upanje, da morda pa le ni tako hudo. Ponoči nisva spala, saj sva bila pozorna na vsak šum. Na realna tla so naju postavili šele policisti, ko so nama prišli povedat, da se morava izseliti, saj hiša ni več varna za bivanje. A to je naš dom, dom, kjer živimo skupaj tri generacije. Jaz, tašča in sin, s katerim sva se začasno nastanila pri hčerki Zdenki, babica pa pri vnukinji v Murski Soboti.
Ostala je le psička Dina
»Po štirih dneh bivanja pri hčerki je poklicala soseda in povedala, da se je bernska planšarka strgala z verige. Vrnila sva se domov. Gasilci so s tramovi podprli stropove, vsak dan malo zakurim in skušam hišo vsaj malo spraviti v red. Danes sem oprala že tri stroje perila, ki je bilo zamazano z blatom. Sin, ki je zaposlen v Avstriji, kjer pozimi skrbi za zimsko službo, poleti pa dela v gozdu, si je vzel nekaj dni dopusta. Avta nimava, zato naju hči, ki živi na veliki kmetiji, kjer ima veliko dela, vsako jutro pripelje domov, zvečer pa naju pridi skat. A tako ne bo šlo dolgo, saj vsak dan naredi skoraj petdeset kilometrov,« pove Matilda.
Želiva si bivalni kontejner
»Kmalu se bo začelo delo na vrtu in njivi, zato si s sinom želiva, da bi nama uredili bivalni kontejner. Ne potrebujeva veliko, le toliko prostora, da lahko prespiva. Čez dan sva v hiši in seveda pozorna na vsak šum. Zemljo za hišo so odstranili s kopačem, uredili odvodnjavanje. A kljub temu je še vedno prisoten strah, kaj se bo zgodilo ob prvem obilnejšem deževju.« V kako slabem stanju je hiša, lahko oceni že površen opazovalec, a kljub temu se stroka še vedno ni odločila, kaj in kako. Birokracija melje počasi, denarja ni, Matilda in Jože pa potrpežljivo čakata.
Pomagajo sosedje, gasilci, vaščani
»Soseda sta takoj priskočila na pomoč, za kar jima bova vedno hvaležna, tako kot tudi vsem drugim. Skromno živimo in se komaj prebijamo iz meseca v mesec. Jaz imam vdovsko pokojnino po pokojnem možu, ki znaša le nekaj več kot dvesto evrov. Čeprav sem živčna, se tolažim s tem, da smo preživeli in se ni nikomur nič zgodilo. O prihodnosti si ne upam niti razmišljati, saj me takoj zlomi jok,« pravi v solzah Matilda, krhka ženica, ki ne more skrivati svoje žalosti. »S sinom dobro veva, da gre življenje naprej in ga bova morala sprejeti takšno, kot je. Saj sva pogumna, a pride trenutek, ko se zavlečeva vsak v svoj kot in jočeva.«
Novi dom so le pobožne sanje
»S prihodki, ki jih imamo, si nikoli ne bomo mogli postaviti spodobnega doma, a kljub temu bom ohranila dostojanstvo. Ne bom dopustila, da bi po vasi zbirali denar, saj vem, da v teh kriznih časih večina družin zelo težko živi. Midva bi bila zadovoljna že z bivalnim kontejnerjem,« pove še enkrat, čeprav vsi dobro vemo, da je to zgolj začasna rešitev. Vsak si namreč zasluži, da živi človeka vredno življenje.
