Ni je bilo strah zarezati. V njej je bilo toliko besa in jeze, krivde in osamljenosti, da je bil občutek telesne bolečine odrešitev. »Bilo je kot nekakšna katarza. Vso bolečino v duši sem prenesla na telo. Rezala sem se po rokah. Zgoraj in spodaj. Ko je bilo najhuje, nisem imela več prostora, kjer bi še lahko zarezala. Bila je rana pri rani.« Matejina zgodba je ena mnogih. Zgodba, pri katerih se vse preveč ukvarjamo s posledico in premalo z vzroki. Rana na telesu se zaceli, na duši veliko težje.
Rezanje, povzročanje opeklin, udarjanje z roko, glavo, nogami itn. ob ostre in trde predmete, zbadanje z iglami in šestilom, praskanje, trganje krast, puljenje las, samougrizi, namerni zlomi kosti in tudi grizenje nohtov so vse oblike samopoškodovanja. Mladostniki in otroci se k njemu zatekajo zato, da bi zmanjšali notranjo stisko, ki jo čutijo. Stroka pravi, da je za mladostnike, ki se samopoškodujejo, značilno, da svoje agresivne impulze zatirajo in usmerjajo vase. Mnogi, ki so doživeli boleče izkušnje in travme, lahko kasneje trpijo zaradi občutkov krivde, bolečih spominov, frustracij, neznosne napetosti, močnih občutkov jeze in besa ter neobvladljive potrebe po samokaznovanju. Prežemajo jih občutki otopelosti, odtujenosti in brezsmiselnosti življenja.
Ne znajo drugače. Statistike, koliko mladih se namerno poškoduje, nimamo. Ocena strokovnjakov pravi, da nekako eden od desetih, med njimi je bistveno več deklet. Edini podatek, ki ga imamo v Sloveniji, je anketa med pediatri, ki je pokazala, da se jih je okoli 70 odstotkov pri svojem delu že srečalo s tem problemom. Z njim se srečuje tudi Heliodor Cvetko, psihoterapevt iz mariborskega Svetovalnega centra za otroke in mladostnike, ki sodeluje kot svetovalec v spletni svetovalnici tosemjaz.net. »Gre za patološko obliko vedenja, ki je prej niti ni bilo v tolikšni meri in zato tudi nismo bili toliko pozorni nanjo. Do nje pripelje kopica različnih situacij, ko mladostniki čutijo eksistenčni vakuum, ko ne vidijo motiva za življenje, brez zveze se jim zdi živeti, ko se srečujejo s problemom razbite družine in najrazličnejšimi hudimi duševnimi stiskami.« Včasih pa se zgodi, da se mladostniki samopoškodujejo zato, da bi se uveljavili v vrstniški skupini, vzpostavili stike ali utrdili prijateljske vezi. Redko se lahko razvije celo skupinsko samopoškodovanje, ko spodbujajo in učijo drug drugega novih metod samopoškodovanja ali tekmujejo v številu in resnosti samopoškodb. Cvetka so že poklicali na pomoč iz šole, kjer so v enem razredu odkrili kar petnajst takih, ki se režejo. »Občasno smo v šolah priče situacijam, ko skupinica otrok simpatizira z mladostnikom, ki se samopoškoduje, in ga celo posnema. Pogosto ugotovimo, da do samopoškodbe pride iz solidarnosti ali zato, da izstopa pred vrstniki, da je večji frajer, ker včasih mladi to primerjajo z nošenjem piercinga na neobičajnih mestih, ali tetovažo. A takšni otroci tega ne skrivajo tako sistematično, se drugače vedejo, velikokrat ne zdržijo pritiska in povejo o svojem dejanju ali dejanju drugih.« Tisti, ki le tako zmorejo olajšati svojo stisko, svoja dejanja skrivajo. Pod dolgimi rokavi, hlačami, zapestnicami. Vedo, da to ni pravi način, a drugače ne znajo.
Matejina zgodba. Mateja se je rezati začela pri šestnajstih. Poznala je nekoga, ki je to počel, in ko je bila njena stiska najhujša, je pomislila, da bi mogoče pomagalo tudi njej. »Zgodila se mi je serija hudih dogodkov in bila sem tako na koncu, da nisem več vedela, kaj naj storim. Šla sem v kopalnico, vzela žiletko, se zaprla v sobo in se razrezala.« Njena stiska se je začela doma. Mama ji je umrla pri enajstih letih, po njeni smrti pa so se začeli v družini hudi prepiri. Mateja se je z očetom preselila na Štajersko, oba starejša brata sta ostala v Ljubljani. »Ostala sem sama z njim. Zdaj vem, da enostavno ni zmogel. Ko sem šla na srednjo šolo nazaj v Ljubljano, mi je očital, da sem ga zapustila, da ne skrbim zanj. Odgovornost zame in tudi zase, ki bi jo moral nositi, je preložil na moja ramena. Takrat sem občutila samo neznosno jezo, pomešano s krivdo in občutkom, da ne izpolnjujem svojih dolžnosti.« Pretresla jo je tudi bratova poroka in ženska, ki se je »vrinila« med njiju. Temu se je pridružila še nesrečna ljubezen in pritisk čustev je postal nevzdržen. Ni je bilo strah zarezati. V njej je bilo toliko besa in jeze, krivde in osamljenosti, da je bil občutek telesne bolečine odrešitev.
