3. februarja je bil še kandidat za kandidata, saj je šele začel zbirati podpise za župansko kandidaturo, 17. marca je z največjo večino v mestni zgodovini prevzel mandat. V kampanji mu je pomagalo dvesto prostovoljcev, ki so ga poiskali sami. Tudi po volitvah želijo delati z njim. Zastonj. Štajerska ga je vedno poznala kot duhovitega intelektualca, ki ne varčuje s kritiko, podprli so ga »vstajniki«, na ulicah mu stiska roko staro in mlado. Andrej Fištravec je nedvomno veliko upanje velikega dela štajerske prestolnice in verjetno tudi širše Slovenije. Kot poosebljenje drugačne politike pa pred seboj nima lahke poti.
Širši slovenski javnosti ne prav dobro poznan bivši profesor sociologije na mariborski Filozofski fakulteti je član odbojkarskega kluba in slovenske zveze za biodinamično gospodarjenje, navdušen »morski« kajakaš in nosilec nepogrešljivega klobuka. V pogovoru je miren, odločen in konkreten.
Zmagali ste prepričljivo, a volilna udeležba je bila nizka.
Vidim, da je dosti več ljudi veselih, da sem župan, kot pa jih je prišlo na volišča. Na teh volitvah se je zgodilo nekaj genialnega. Na eni strani je ljudstvo izreklo porazno nezaupnico politiki na splošno, kar se odraža v nizki volilni udeležbi, na drugi pa sem neodvisni kandidat dobil že v prvem krogu najvišjo večino, kar se jih je kadarkoli zgodilo v Mariboru. Na eni strani jasen ne in na drugi jasen ja torej. To se mi zdi izredno pomembno.
Županovali boste mestu, kjer je velik del ljudi skrajno razočaran nad politiko nasploh in ji ne zaupa, drug del – vaši volivci – pa so »vrsta«, ki je do svojih izbrancev pregovorno kritična, stroga in jim ne odpušča. To je za levi pol volivcev značilno, za vstajniškega pa še toliko bolj. Boste lahko zadovoljili njihova pričakovanja? Zdi se mi, da ljudje pričakujejo skoraj čudeže od predstavnika nekakšne nove, ljudske politike.
Od februarja do danes sem bil s svojimi prostovoljci nenehno med ljudmi in se z njimi pogovarjal. Iz teh pogovorov so se izoblikovala tri sporočila, ki prihajajo od ljudi. Sporočila upanja, poguma in sreče. Pričakovanja ljudi so dosti manjša, kot morda mislite. Ne pričakujejo čudežev. Želijo si, da bi se v mestu začele kazati neka svetloba, prihodnost, možnosti. Ne imaginarne, ampak take, ki pridejo v vsako življenje. Ključna pričakovanja so, da se končajo koruptivna dejanja, klientelizem, grabežljivost. Meni se to zdi osnova, ki se lahko hitro uresniči. V mestno hišo sem prišel na vstajniškem valu in ne bom pozabil, da sem zdaj tudi sam prestopil ločnico med zasebnikom in politikom. Prepričan sem, da me moji podporniki na to tudi ne bodo nehali opozarjati. Kot pravi Kreslin – od višine se zvrti. Ljudje pa tega ne marajo in zato so bile in še bodo vstaje. Politiki se bodo morali naučiti lekcije iz tega in prav zaradi tega vrenja bodo prišli na položaje »neki novi klinci«, če uporabim še Balaševića. Taki, ki bodo delali pošteno, pregledno in za dobro vseh. To pa niso prevelika pričakovanja.
Se strinjam. To bi moralo biti samo po sebi umevno. A dvomim, da bo to dovolj. Pošteno politiko ljudje – če sploh – opazijo takrat, ko je zmanjka. Želeli pa bodo tudi otipljivo izboljšanje. Hrano na mizi, zaposlitev, pametne mestne projekte. To pa so že stvari, ki jih Maribor doslej ni najuspešneje zagotavljal.
Moj županski program je namenoma sestavljen kot spisek konkretnih obljub, ob katerih lahko volivci delajo kljukice, ko so enkrat izpolnjene. Prva točka je vračanje radarjev Iskri in to že počnemo. Druga točka so socialni programi v pomoč tistim, ki so izgubili že vsako upanje. So stvari, s katerimi lahko z malo denarja narediš veliko. Skupnostni vrtovi so tak – zelo uspešen –projekt. Zanj je rezerviranih 2,5 hektarja zemljišč, kar je vsaj 200 vrtov, ki lahko vsaj sezonsko nahranijo štiričlansko družino. Za prvi maj bomo torej okopavali. Ne gre le za pridelavo hrane, gre tudi za povezovanje, za ustvarjanje skupnosti, solidarnosti. V sodelovanju s humanitarnimi organizacijami bomo s hitro prerazporeditvijo proračuna poskrbeli za tiste, ki doslej niso prišli na vrsto. Najprej moramo odpraviti ta strah, stisko v mestu, ko ljudje ne vejo le, kaj bodo jedli jutri, ampak kaj bodo jedli danes. Uvajamo banko prostovoljstva, kamor bodo ljudje vložili tisto, kar znajo – učenje kitare, varstvo otroka, skakanje po opravkih, in dobili tisto, kar potrebujejo. Ogromno starih v mestu živi samih. Zanje je ura druženja na dan neprecenljiva. Nekdo zna napisati uradno prošnjo, drugi zna barvati stene. Zakaj bi to plačevali, če si lahko med seboj izmenjamo usluge. Slovenci smo vedno imeli močno skupnost in jo cenimo kot eno največjih vrednot. Samo spomniti se moramo, kako se jo »počne«. Če znamo ob naravnih katastrofah, znamo tudi vsak drug dan. Še ena pomembna stvar je banka hrane, ki je pri nas še ne poznamo. V vsakem mestu vsak dan ostaja hrana, ki se na koncu zavrže. V vsaki šoli in vrtcu, v menzah. Sistem bo tak, da boste ob določeni uri prejeli sms, da pridite po kosilo. Hrane ne bomo več metali stran, medtem ko so nekateri lačni ali pa bi svoj denar potrebovali še za kaj nujnega.
