Kar precej otrok ima težave z branjem, nekateri pa preprosto ne najdejo veliko smisla v sestavljanju črk in ločil. Prav zaradi takšnih malčkov se je ljubljanska knjižnica Šiška priključila programu READ, ki je v Ameriki znan že dlje, pri nas pa je začel orati ledino pred dvema letoma. Vsa skrivnost uspešnega branja so kužki, ki jih lahko otroci božajo in se stiskajo k njim, kužki pa jih zaradi napak ne kritizirajo, temveč pozorno poslušajo.
Gre za terapevtske pse in njihove vodnike, ki prihajajo iz Slovenskega društva za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke. Njihovo delo je usmerjeno v izboljšanje počutja otrok, mladostnikov, starejših in oseb s posebnimi potrebami. Tačke pomagačke obiskujejo bolnišnice, domove starejših, različne zavode in knjižnice. Mi smo se z Mely in Kity srečali v knjižnici Šiška, kjer so pred dvema letoma stekle bralne urice s kužki.
V knjižnico kar s psi
Urša Prašnikar in Breda Tesner se s svojima kosmatinkama odpravita v knjižnico dvakrat mesečno. Na dan našega obiska so s psi brali Brigita, ki hodi tja že od začetka, ter Estela, Gašper in Leon, ki so urice obiskali prvič. Knjižničarke izberejo knjige o psih, ko otrok izbere knjigo, pa jo obvezno pokaže tudi psu. Potem se vsi trije udobno namestijo na blazine, otroci pobožajo psa in začne se branje. Pri tem aktivno sodeluje tudi vodnica, ki se je morala za to delo s psom posebej usposobiti. Breda mi je zaupala, da je bila sprva malo negotova. »Veliko vprašanj se je motalo v moji glavi, saj čeprav je prostovoljno, je to odgovorno delo.« Psi morajo pred bralnimi uricami na dolg sprehod, zato da so potem čisto umirjeni.
Bredi so starši kupili prvega psa, ko je mela dvanajst let. »Ta je tretji, prejšnja nemška dolgodlaka ovčarka pa je dočakala kar 16 let, in ko je umrla, sem čutila veliko praznino, prav kot če bi izgubila katerega od svojcev. Želela sem si pasmo, ki je zdrava ,in tako se je znašla pri meni psička pasme Landsser. Kity im zdaj šteje že šest let. Podobna je novofundlancu, ki je nastopal v priljubljenem otroškem filmu Sreča na vrvici. Ko sem opazila, da se otroci kar lepijo na tega velikega psa, sem se odločila, da se bova tudi midve priključili terapevtskih psom.«
Urša je skoraj pristala na vozičku
Vodnica škotske ovčarke Mely, 22-letna Urša, se je pri dvanajstih letih soočila s hudo boleznijo, sprva je celo kazalo, da bo postala invalidka, a se je srečno izteklo. »Psa sem si od vedno želela, a starši so rekli, da ga bom dobila, ko se bomo preselili v hišo. Mogoče je prav ta dolgoletna želja vplivala na to, da imam trenutno štiri škotske ovčarje, terapevtski pes pa je samo Mely. Sva kar aktivni, saj hodiva na Rakitno, kjer je okrevališče za bolehne otroke, sodelujeva pa tudi v programu READ. Sama dobro vem, kako veliko bi mi pomenil pes, če bi ga imela, ko sem se soočala s hudo boleznijo, in zato še toliko bolj razumem te otroke. Ljudje si ne morejo niti predstavljati, kako polni energije so psi in kaj lahko dajo otroku.«
