A prav tam se je večstoletna tradicija na poseben način srečala s prihodnostjo v obliki starih drevesnih sort, ki jih bomo zares cenili šele čez nekaj časa, ko bo genska tehnologija še bolj napredovala in bodo iz ohranjenih osnov nastajale nove sorte.
V zgodovini so samostani povsod po Evropi skoraj vedno delovali tako, da so si njihovi prebivalci sami pridelovali hrano. Bratje in patri, ki jih je bilo včasih tudi po več sto, so skrbeli za pridelek, živino, pšenico in vse drugo, kar so potrebovali za preživetje. Njihov vsakdan je potekal po znanem načelu ora et labora, moli in delaj.
Samostani so vedno imeli tudi sadovnjake, znotraj ali zunaj svojih dvorišč. Pleterje, kartuzijanski samostan, ki se s svojim mogočnim poslopjem naslanja na breg Gorjancev, ni bil izjema. Število menihov se je sčasoma zmanjšalo, zato so poiskali sodelavce zunaj svojega reda.
Delo ob menihih – poseben izziv
Jože Simončič je prišel v službo v kartuzijo Pleterje pred 23 leti. »Zaposlili so me kot prvega civilnega vodjo ekonomije,« se spominja. »Potrebe po komunikaciji menihov s svetom zunaj obzidja so bile vse večje, zato so v samostanu presodili, da bi za povezavo med menihi in zunanjim svetom bolje skrbela civilna oseba.«
V samostanu je bilo menihov iz leta v leto manj, poleg tega je kartuzijanski red strog in od svojih članov zahteva strogo molčečnost ter predanost molitvi po urniku, ki velja že stoletja, in to je bil še razlog več, da so potrebovali zunanje sodelavce.
»Temeljito sem razmišljal, saj sem takrat že imel službo na kmetijski zadrugi in še poučeval sem na kmetijski šoli,« pravi Simončič, ki je bil takrat mlad agronom. »Povabilo takratnega priorja sem vseeno sprejel, saj sem ga poznal, ker sem doma v bližini, začutil pa sem tudi izziv bogate kulturne dediščine samostana.«
Na območju samostana je bilo takrat precej travniških sadovnjakov z visokimi drevesi, a bila so že precej stara, nekatera so tudi propadala, izbira sort pa je bila zelo pestra. Bilo bi škoda, če bi se izgubila.
Nasad na samostanskem dvorišču
»Kmalu sem zasnoval drevesnico, začel cepiti drevesa in naredil manjši nasad znotraj samostana. Ta je prav v osrčju križnega hodnika, torej v zaprtem osrednjem delu samostanskega dvorišča. Tam smo postavili prvo zbirk sort, ki so tu že bile od prej,« pojasni Simončič.
Leta 1992 je prišel na obisk v Pleterje Jože Osterc, takratni minister za kmetijstvo in kmetijski strokovnjak. »Pogovor je nanesel tudi na našo zbirko. Povedal je, da je že bilo nekaj poskusov za takšno ohranjanje starih sadnih dreves v različnih zadrugah, a so propadli, saj ni bilo pravega posluha za tovrstno delo, ki potrebuje mnogo načrtovanja in agronomskega znanja. Dogovorili smo se in kmalu začeli skupni projekt genske banke sadnega drevja.«
Pridružili so se strokovnjaki
V sodelovanje se je vključila še Biotehniška fakulteta iz Ljubljane. Zbirka dreves se je vsako leto večala, pobrali so tudi cepiče iz zbirk, ki so obstajale pred tem. Študenti katedre za sadjarstvo so nosili cepiče iz vse Slovenije, poiskali so stare sorte iz različnih okolij. Seveda so enaka drevesa imela drugačna imena, saj so jih ljudje pogosto poimenovali kar po imenu svetnika, ki goduje v času zorenja. Ugotovili so, da pravzaprav ni bilo toliko različnih sort kot imen.
»Izkazalo se je, da so bili včasih skoraj v vsakem okolju ljudje, ki so obvladali cepljenje dreves. Po robovih gozdov so našli divjake ali se je drevo samo zasejalo, na to osnovo so nato cepili želeno sorto. Sadovnjake so imele večje kmetije, pa tudi župnišča in seveda samostani. Tam so vedno našli najlepše drevo, ki so ga nato cepili naprej. Šlo je za nenačrtovano selekcijo, brez selekcijskih knjig, a vseeno z natančnim opazovanjem, iskanjem najboljšega. Proces je trajal več stoletij. Danes so te sorte zelo dragocene. Zato se mi je zdelo škoda, da bi se to večstoletno prizadevanje izgubilo.«
