Ko je v trgovini za štirinajst dni zmanjkalo moje priljubljene moke Valvasorjev kruh, mešanice pšenične, ržene, ovsene, pirine in ječmenove moke ter ajdove kaše brez umetnih dodatkov, sem na spletu poiskala proizvajalca – Katićev mlin. Očarana sem ugotovila, da žita meljejo z mlinom na mlinski kamen. A tako je šele zadnji dve leti. Odkar se je Zvonko Katić pred triindvajsetimi leti odločil, da ne bo več delal kot operater v komandni sobi nuklearne elektrarne Krško in je začel z mlinarstvom ter z mletjem 25 ton pšenice na dan, je prehodil dolgo, zapletov in učenja polno pot. Že nekaj časa, tudi zdaj, ko ima vajeti družinskega podjetja že dve leti uspešno v svojih rokah mlajši sin Marko, zmeljejo na dan 75 ton pšenice. In še enkrat, v njihovi moki ni nobenih umetnih dodatkov.
Na dvorišču mlina Katić je ob našem obisku izredno živahno: neprestano prihajajo ljudje ter odvažajo male in velike vreče moke iz skladišča ali lične trgovine. Kakovosti in tehnologiji tu posvečajo izredno veliko pozornosti. V direktorjevi sobi so lično zložene nagrade z različnih koncev sveta, standard ISO 9001, WQC – PARIZ 2006, BID, Pariz, QC 100. Ker so se pred leti, ko so bili nekaj mesecev v precejšnji krizi, odločili, da bodo vztrajali pri najvišji možni kakovosti, se jim je poštena pot bogato obrestovala. Kupci, ki so jih ob vstopu v EU snubili ceneni avstrijski mlinarji s slabo moko, pa so se vrnili.
Od nuklearke do mlina
Gospod Zvonko je delal v krški nuklearki štirinajst let, od ustanovitve. »Opravljal sem res odgovorno delo v kontrolni sobi, veliko je bilo zahtevnega izobraževanja, pojavili so se tudi prvi protesti in tendence po zaprtju nuklearke. Bilo je naporno obdobje, kolegi iz službe so obolevali, kontrolna soba je bila izolirana in zrak ni krožil, skrbelo me je, da bom ostal brez službe, hkrati pa sem se zavedel, da si želim preživeti več časa z družino, želel sem si tudi čas zase in začel sem razmišljati, s čim bi se lahko ukvarjal. Želel sem, da bi bila to dejavnost, ki bi delovala v skupno dobro in pripomogla tudi k razvoju domačega kraja.« Kmečko okolje z veliko zemlje in najbližjim mlinom v Celju mu je dalo idejo in že med službenimi potmi v Belgiji, Nemčiji, Italiji je začel nabirati znanje o mlinarstvu. »Ni bilo lahko, moral sem kupiti zemljo, zgraditi mlin in nakupiti stroje – vse obenem.« S krediti, jasno, in ob največji Markovićevi inflaciji, ki je povzročala dodatno negotovost. »Ko se je ta ogromna investicija nekako uredila, se je leto po otvoritvi mlina 1990 ob žetvi začela vojna: blizu je letališče, preletavali so nas avioni …« Ja, tudi to je minilo in končno so se lahko bolj posvetili delu – mletju žita. Osamosvojitev, to, da so se zaprle meje in da ni bilo več moke iz Vojvodine, je bilo dobro in slabo. »Kadar je kriza, pojedo ljudje več kruha.« Žito so takrat kupovali od okoliških kmetov in drugod iz Slovenije, ko pa so začeli mleti za zagrebško podjetje, so za plačilo dobivali pšenico. In začeli rasti. Tehnolog, ki je sodeloval z njim, mu je rekel, da bo potreboval dve leti, da se bo naučil delati, toda Zvonko je vedel, da za to ni časa. »Mislil sem si, da če sem se naučil dela v nuklearki v šestih mesecih, se bom pa tudi v mlinu! Če imaš voljo, si mlad in trmast, uspeš. Učil sem se na napakah.« Najbolj mu je pomagalo znanje, ki ga je nabral na študijskem potovanju v ZDA, na katero ga je povabilo ameriško združenje proizvajalcev pšenice. »V San Franciscu smo bili teden dni v laboratoriju, tam smo delali vse analize moke, pšenice in postopkov in morali smo kruh tudi speči. Tam sem končno dobil tudi literaturo.« In je uspel, a tudi zaradi okoliščin, pravi danes iskreno. »Če bi rekel, da sem takrat vedel, da mi bo tako uspelo, bi lagal. Takrat sem želel samo preživeti in živeti mirneje.«
