Primešano konjsko meso je še mila zvijača.
Nove zgodbe o prevarah pogosto prihajajo z Vzhoda. Če recimo mislite, da je tista reč temne barve in posebnega okusa, ki cvrči pred vami na topli plošči, ko ste si naročili v kitajski restavraciji mongolsko pojedino, res govedina, se lahko presneto motite! Upate lahko samo, da gre za svinjino ali piščančje meso, ker je lahko še kaj dosti bolj čudnega. Da znajo v restavracijah predelovati cenejše meso v dražje, na srečo ni prišlo iz domačih logov, temveč iz Južne Koreje, Singapurja in Tajvana, potem pa tudi iz Nemčije.
Kitajci so po trditvah zahodnih medijev eni najboljših proizvajalcev »lažne hrane« in morda s kemijo predelano meso še ni najhujše, Kitajci denimo prodajajo tudi riž iz plastike in celuloze. To je razkrila tajvanska nacionalna TV, češ, oboje je lahko močno strupeno, in posvarila ljudi, naj ne kupujejo cenene hrane iz Kitajske. Dodatno razkritje, da po kitajskih restavracijah že vsaj deset let spreminjajo meso, je tudi na Tajskem, kjer prodajo veliko hrane sosedov, sodu izbilo dno. Seveda tudi Evropa ni imuna na uvoz take hrane, da ne bo pomote.
Rakci? Kje pa! Recimo, kaj boste rekli za tiste krasne, hrustljave, z drobtinami posute repe rakcev, če izveste, da so bili približno do polovice napolnjeni s celulozo? Kajti prav ti repki so se nedavno, navkljub vsem kontrolam, znašli ne samo na krožnikih v nemških restavracijah, temveč tudi na nemških prodajnih policah. Zvijačo obarvanja in spreminjanja mesa v restavracijah pa že dolgo izvajajo povsod po svetu.
Verjetno se strinjate, da je tak odnos do potrošnika ali do gostov v restavracijah skorajda zastrašujoč. Kajti kemija, ki predela svetlo svinjino (ali piščanca) v zadevo, ki se po barvi celo po okusu ujema z govedino, za naše želodce ni prav dobra. Nismo sicer (še) našli podatka, da je tudi strupena, vsekakor pa tako obdelanega mesa ni dobro jesti.
Dokler so bogatejše države mislile, da vsa taka čudna hrana ostaja na Kitajskem ali gre k revnejšim sosedam, denimo v Vietnam, so jo celo preprodajale, vsi pa so si zatiskali oči. Ko so našli polno plastificiranega riža in odkrili repe rakcev, ki niso imeli niti najmanjše zveze z morskimi živalmi, tudi v Nemčiji, pa so dvignili prah. Kar naenkrat z vseh strani leti resnica.
Se kaj podobnega dogaja tudi z mesom na trgovskih policah ali v restavracijah pri nas? Kdo ve, ali je na mizo prišla res govedina ali kaj drugega? No, vseeno bolje, da je meso, kot pa papir in plastika, domnevam. Morda je zdaj tudi vam jasno, kot je postalo meni, zakaj imate včasih po obisku v nekaterih restavracijah čudne trebušne težave. Edino, kar lahko storim, je, da že dolgo kupujem meso (in druge pridelke) samo od svojih sosedov, če jih ne pridelam sam. Žal je to edina varovalka, v katero verjamem.
