Zadnjih šest let je brez uspeha iskala službo in izkusila vso kalvarijo brezposelnosti, z depresijo in absurdnostmi novega socialnega zakona vred. Ta trenutek je brez zdravstvenega zavarovanja in brez pravice do socialne pomoči, ker njena hči – ki živi na drugem naslovu – dela, da lahko študira. Radmila je jezna, ni pa (več) pobita. Svojo usodo je vzela v lastne roke in ustanavlja Zvezo brezposelnih, s katero bi rada dala delo takim, kakršna je sama, obenem pa olajšala življenje tistim, ki potrebujejo nekaj pomoči. Oboje, pravi, je še kako dobro tudi za nas vse, družbo in državo.
Ideja o tem, kako bi lahko zaposlili brezposelne, se je Radmili porodila, ko je neki kmet namesto prispevka za združenje varnih hiš (ki jih je tedaj zbirala) ponudil kos zemlje. Tega je ponujala različnim humanitarnim organizacijam, a seveda niso imele z njim kaj početi. Anita Ogulin iz Zveze prijateljev mladine jo je spodbudila, naj se sama loti organizacije. »Rekla mi je, da se ji zdim pravi tip za to in da kar koli mi bo uspelo narediti, bo boljše kot nič.« In prav je imela.
Kako ste se projekta lotili in koliko je v tem času zrasel?
Konec februarja sem dala oglas v Salomonov oglasnik in na nekaj drugih mest. Niti v sanjah nisem pričakovala, da bo to preraslo v vseslovenski projekt. Mislila sem, da bomo obdelali njivo, dve in živeli kot taborniki. A se je kar vsulo. Prva članica, ki je velik entuziast že po karakterju, je v enem tednu pripeljala 50 ljudi. Samo s tem, da je ljudem razlagala idejo, se z njimi pogovarjala. Vsak nov član potem pripelje še deset drugih. Širimo se kot požar. Zdaj, po dveh mesecih, je naša zveza razširjena že po vseh slovenskih regijah. Zemljo imamo vsepovsod, ljudi tudi.
Imate že tudi poslovne skrivnosti, če se malo pošalim.
Res jih imamo. Sklenili smo, da ne objavljamo, kdo je član, koliko imamo zemlje in kje ta leži. Povem lahko samo, da se štejemo že v tisočih. Iz dneva v dan nas je več. Kadar grem na prvo predstavitev ali katerega od naših sestankov po Sloveniji, nikoli ne vem, koliko ljudi me bo pričakalo. Zadnjič sem prišla v čisto poln gasilski dom, na primer. Gospe so nam spekle in skuhale, mize so se šibile pod hrano. Veste, koliko to pomeni za brezposelnega, da se naje, da vidi tako gostoljubnost! Slovenski narod je enkraten. Nikoli prej nisem bila tako ponosna na naše ljudi kot zdaj, ko od blizu vidim, koliko smo si pripravljeni dati. Ne glede na krizo ali pa morda prav zaradi nje.
Kakšni ljudje prihajajo k vam?
Zgodbe so si zelo podobne. Mnogi so ostali brez službe po tridesetih letih dela in so prestari, da bi jih še kdo zaposlil. Mnogo pa je tudi mladih, že skoraj polovica. Polni so želje in energije, hočejo delati. Zanimivo je, da je povprečna izobrazba članov srednješolska. Imamo tudi članico s štirimi diplomami, ki ne dobi zaposlitve. Tudi jaz imam cel fascikel licenc s področja informatike, pa ne dobim službe.
