Na osnovi številnih skrivnostnih najdb, ki jih je naredila človeška roka v davni preteklosti, ugotavlja, da je na našem planetu živelo kar nekaj civilizacij z visoko razvito tehnologijo, ki je ne znamo ponoviti. To niso bili niti vesoljci niti bitja, ki bi se na določeni stopnji ločila od opic, temveč je bil to človek, ki je znal seči do zvezd. Trenutni civilizacijski cikel traja približno pet tisoč let, trdi Dona, in se naglo bliža zatonu. Očitno nismo razumeli sporočil naših prednikov, ki so nam skušali dopovedati, da moramo živeti čim bolj preprosto in se ne smemo igrati z naravo, med drugim tako, da si gensko spreminjamo hrano. Nihče namreč ne ve, ali se zaradi tega ne bomo spremenili v spake, kakršne so upodobljene na sredi enega od artefaktov, ki prikazuje človekov razvoj.
Živahni 65-letni Klaus Dona živi na Dunaju in je amaterski arheolog oziroma raziskovalec nerazložljivega, kot pravi. Je sicer odličen poznavalec in umetniški kustos habsburške kulture, ampak zadnje desetletje je bolj usmerjen v daljno preteklost. V zelo daljno.
Dona nerad teoretizira. Nenavadne zadeve samo pokaže in ljudem pusti, da o njih razmišljajo. Kot nekdanji kustos v enem od dunajskih muzejev mu je uspelo leta 2001 pridobiti in razstaviti 460 artefaktov (ki jih je izdelala človeška roka), ki so vsi nastali daleč pred časom, ki ga uradna zgodovina priznava za začetek modernega človeka – torej več kot 10.000 let pred našim štetjem. Običajni muzeji česa takega nočejo razstaviti, saj bi bila to prevelika herezija. Dona se rad pohvali, da je bila to prva takšna razstava nasploh.
Kdo je Dona?
Klaus Dona se je v preteklosti ukvarjal s hotelirstvom in menedžmentom, nato se je specializiral za dinastijo Habsburžanov, za seboj ima kar nekaj umetniških razstav in je zaslužen za velik obisk Japonce v Avstriji; prihajati so začeli, potem ko je na Japonskem pripravil odlično razstavo o Habsburžanih. Kot kustos je zaslužil precej in obetalo se mu je (finančno) mirno življenje v starosti. A žal, kot se rad pošali, se ni zgodilo tako.
Seveda pa se omenjena razstava in knjige, ki jih Dona ne piše preveč rad, ker je po lastnih besedah preveč aktiven, stalno v gibanju in iskanju ter raje predava, niso zgodile preko noči. Začetek neobičajne poti iskanja artefaktov je bil precej drugačen, kot bi kdo mislil.
