Kajti nizozemski kralji si svoje orjaške pozlačene krone z lažnimi dragulji nikoli ne posadijo na glavo.
Mi (in samo mi) pa vam bomo tudi povedali resnični razlog, zakaj Willem-Alexander v torek ni hotel postati Viljem IV.
Obljubimo.
Januarja je podložnike priljubljene nizozemske kraljice Beatrix zadela novica, da se namerava odpovedati prestolu. Za 75. rojstni dan, ki je bil nekaj dni pozneje, si je gospa podarila upokojitev. Nič takega, pred njo sta enako storili že njena babica in njena mama. Na Nizozemskem kraljevanje ni dosmrtna obveznost, je predvsem služba. In Beatrix, ki je o abdikaciji že lep čas premišljevala, se je januarja dokončno odločila, »da je čas, da breme prevzame mlajša generacija«, kot je pojasnila. Vladala je 33 let. Mlajša generacija je 45-letni prestolonaslednik Willem-Alexander, najstarejši od njenih treh sinov. Za datum svojega odstopa je Beatrix – Bea, kot ji pravijo njeni podložniki – izbrala kraljičin dan, največji nizozemski praznik, ki ga praznujejo 30. aprila, na rojstni dan bivše kraljice Juliane. Takrat se je dovoljeno v javnosti napiti. Takrat je dovoljeno na cesti prodajati karkoli želite. In tako je (že od leta 1948) trideseti april vsako leto najbolj razigran in najbolj pijan dan v letu, ulice nizozemskih mest pa postanejo največji bolšjak na svetu. Je tudi najbolj oranžen dan v letu, kraljevi hiši Oranskih na čast si rajajoči namreč vedno nadenejo nekaj oranžnega.
Letos so temu pijanemu oranžnemu slavju dodali še ustoličenje novega kralja. Drugod bi temu rekli kronanje, ampak Nizozemci svojih monarhov ne kronajo. Pač, krono imajo, a je svojim vladarjem nikoli ne posadijo na glavo, strogo posvetni ceremoniji rečejo investitura ali po naše umestitev, ko kralj pred člani zgornjega in spodnjega donma parlamenta priseže, da bo spoštoval ustavo, oni pa njemu prisežejo zvestobo. Krona, žezlo, kraljevo jabolko in izvod ustave počivajo vsak na svoji žametni blazinici.
Razlogi za nekronanje so (kajpada) zgodovinski, tradicija se začenja leta 1815, ko je Viljem I. postal kralj novoustanovljenega Nizozemskega kraljestva, to pa je takrat poleg Nizemske in kolonij obsegalo tudi ozemlje, ki je danes Belgija. Belgijci so bili katoliki, Nizozemci pa protestanti, in da bi se izognili prepirom okrog tega, kdo bo kralju posadil krono na glavo, so se problemu elegantno izognili z odločitvijo, da nihče. In s tem obšli še eno zoprno dilemo, namreč vprašanje, ali kraljeva oblast prihaja od boga ali od ljudstva.
Več preberite v tiskani Jani (št. 19, izid: 7.5.2013).
