Zelo verjetno je drugo razmerje daleč bolj v prid moških kakor prvo. Raziskave pa neizprosno dokazujejo, da so podjetja, ki imajo v vodstvu ženske in moške, ne le humanejša, družbeno odgovornejša, ampak tudi finančno uspešnejša. Zakaj torej ni več direktoric, predsednic uprav, vodij, samostojnih podjetnic? Tiste, ki so si pri nas že upale skočiti na vodilne položaje ali v lastno podjetje, vedo, da predvsem zato, ker celotno podjetniško okolje ženskam ni naklonjeno.
Najprej opravimo s številkami in dejstvi: na lestvici Fortune 500 so med podjetji, ki imajo v vodstvu največ žensk, lani izmerili za 35 odstotkov večjo dobičkonosnost kapitala. Raziskave kažejo, da podjetja, ki imajo na najvišjih mestih ženske in moške, bolje razumejo stranke, bolje se odzivajo na nove demografske in druge izzive, bolj upoštevajo vrednote, bolj so usmerjena v koristi družbe, imajo boljšo organizacijsko kulturo, zato uspešneje privabljajo najboljše kadre, vse to pa se kaže v boljših poslovnih rezultatih.
Navidezna enakopravnost
Toda kot da do naših krajev ti podatki ne bi segli. V Sloveniji je bilo leta 2010 v upravah podjetij, ki kotirajo na borzi, le 10 odstotkov žensk, predsednic uprav je le šest odstotkov, v dve tretjinah slovenskih podjetij še nikoli v njihovi zgodovini na vodilnem položaju ni bilo ženske. Tudi v podjetništvu ni dosti bolje: le 29 odstotkov je podjetnic, pri novoustanovljenih podjetjih pa le 24 odstotkov. In to kljub temu, da smo ženske bolje izobražene (med diplomanti jih je že 62 odstotkov). Da ne bo pomote: v drugih državah EU ni dosti drugače oziroma je tem bolje, kolikor bolje je za ženske poskrbljeno z zakoni, podpornimi institucijami in finančnimi spodbudami.
V ZDA imajo poseben zakon (izborile so si ga ženske same!) o ženskem podjetništvu, ki predvideva, da morajo 5 odstotkov sredstev, namenjenih spodbujanju podjetništva, dobiti ženska podjetja (s certifikatom). Tudi v Italiji imajo zakon o spodbujanju ženskega podjetništva in pri vseh regionalnih gospodarskih zbornicah delujejo ženski odbori, učinek pa je viden v deležu podjetnic, ki je med najvišjimi v Evropi, pa tudi v njihovi izvozni naravnanosti. Na Nizozemskem imajo podjetnice poseben vavčer za medsebojno nadomeščanje med porodniškim dopustom. Tudi Hrvati so nedavno podprli žensko podjetništvo z zakonom, ki spodbuja ustanavljanje ženskih podjetniških združenj, v vsaki regionalni gospodarski zbornici ustanavljajo ženske podjetniške klube. »Hrvati nas bodo na tem področju prehiteli v ključni točki: promovirati in podpreti hitrejši razvoj podjetij, ki jih ustanavljajo in vodijo ženske,« komentira Marta Turk, podjetnica, predsednica GZS Zbornice osrednjeslovenske regije Ljubljana ter ustanoviteljica in direktorica Zavoda za razvoj družinskega in ženskega podjetništva Meta.
(Ne)vidne ovire
Veliko t. i. nevidnih ovir ženskam otežuje napredovanje in gradnjo kariere. Ženske so veliko bolj obremenjene z gospodinjskim in skrbstvenim delom. Zato vodilni na višje mesto raje postavijo moškega, ker bo pričakovano manj odsoten zaradi bolniških oziroma porodniških dopustov. Kadar se tistih nekaj odstotkov uspešnih vodilnih žensk pojavi v medijih, morajo redno odgovarjati na vprašanje, kako zmorejo usklajevati družinske in poklicne obveznosti. Ali kakšen moški dobi takšno vprašanje?
Namesto da bi družine razbremenili, je v krizi padlo nanje še večje breme. Če prištejemo še nerazvito podjetniško kulturo in tradicijo ter negativno naravnanost okolja do podjetnikov (skoraj jih enačimo z goljufi, tajkuni, podkupovalci), si večina žensk ne upa prevzeti odgovornega položaja. Da smo manj samozavestne, je tudi posledica zgodovinske dediščine. »Ženske so tisočletja obravnavali kot govoreče orodje in jih temu ustrezno disciplinirali. Morale so biti ustrežljive, pokorne, sočutne in delati za druge,« razlaga sociologinja prof. dr. Maca Jogan.
