»Spomnim se gospe, svoje stranke, ki je bila stara 102 leti. Vsak dan je nestrpno pričakovala moj obisk. Dostavljal sem ji pošto, zraven pa navrgel še nekaj prijaznih besed, stale me niso nič, gospe pa sem s tem polepšal dan. Dvakrat tedensko sem zanjo popoldne, ko nisem bil več v službi, hodil tudi v trgovino. Naročilo je bilo vedno enako: eno zeleno jabolko, dva krompirja (pa ne prevelika), četrt kilograma črnega kruha ali pa majhen zavitek prepečenca.« To je samo en kamenček v mozaiku iz pestrega vsakdana 52-letnega Aleksa Madaluja, poštarja, ki zadnji dve leti raznaša pošto v ljubljanskem Trnovem.
Z Aleksom sva se z Matejo dobili v enem od lokalov ob Gradaščici na sončno popoldne, takoj po koncu njegove službe. To ni bil uradni intervju s Pošto Slovenije, to je bil prijeten klepet s človekom, ki je na tem koncu Ljubljane prava legenda in pač opravlja poklic poštarja. Pogovor z njim je bil malce otežen, saj je kar naprej dvigoval roko v pozdrav, navrgel kakšen stavek mimoidočim ali oni njemu, pa še z Matejo, Trnovčanko, sta imela debate, ki sem se jim samo čudila, razumela pa tako ali tako nisem nič, ker nisem doma s tega konca. Končno se je ležerno obrnil k meni, se šarmantno zasmejal in rekel: No, ali bova začela uradni pogovor?
Z dobro voljo v dostavo
Ko sva se z Aleksom začela pogovarjati »uradno«, je kar naenkrat postal tog, njegova drža je postala hudo vzravnana. Le kam sta izginili njegova prejšnja spontanost in prešernost? »Hja, saj ne morem klatiti neumnosti. Vi, novinarji, ste tako ali tako polni domislic, ki jih polagate intervjuvancem v usta. Pred leti sem imel pogovor za naše Poštne razglede. Novinar me je spraševal, kako gledam na svoje delo. Ne spomnim se natančno, kaj sem odgovoril, tistega, kar je zapisal, pa zagotovo nisem rekel. Napisal je, da grem 'z dobro voljo v dostavo'. Rajši vam ne povem, kako so me kolegi zbadali in se še dolgo režali zaradi tega stavka, kaj režali, krohotali so se na moj račun. Nič ni pomagala moja razlaga, da to res niso moje besede, da je to novinarjeva interpretacija. Še dolgo me je spremljala ta dobra volja v dostavi. Zato sem pazljiv,« je energično razložil. K sreči je prav kmalu pozabil, da mora biti »pazljiv«, in se je prelevil nazaj v zgovornega, živega ter sočnega sogovornika.
Poštar iz nuje
Poštar je že šestnajst let. Prej je bil zaposlen v tovarni Yulon, ki pa ji ni kazalo dobro. Spremljal je časopisne oglase, in ko je videl razpis za prosto delovno mesto poštarja, se je prijavil. Ni bil izbran. Počakal je na naslednji razpis in se spet prijavil. Spet so ga zavrnili. Začelo ga je glodati, zakaj hudiča ne dobi te službe, saj izpolnjuje vse pogoje, le malo starejši je. Ker se Aleks ne vda hitro, je počakal na tretji razpis. Takrat je vzel svojo prijavo v roke, ni je poslal po pošti, in jo osebno odnesel na Pošto. Naravnost v kadrovsko službo. Tam se je pozanimal, zakaj ni pravi za ta poklic. »Glejte, imam leto in pol starega otroka, z ženo sva podnajemnika, službo krvavo potrebujem! Če jaz nisem pravi kandidat, sploh ne vem, kdo je. Prav zaradi nuje se bom hudičevo potrudil, da bom dobro opravljal svoje delo!« Gospo v kadrovski službi je prepričal in še isti dan je bil napoten na zdravniški pregled za novo službo. Odtlej je poštar z dušo in srcem.
Mojster v likanju
Aleks ni imel prav bleščeče mladosti. Zaradi tega se je zelo zgodaj osamosvojil. Po končani osnovni šoli je šel v uk za avtoličarja, pa tudi preselil se je, kakor pravi, na svoje. Tisto »svoje« je bila skromna podnajemniška sobica. »Ampak počutil sem se pa kot kralj,« se je spominjal. »Bil sem seveda popolnoma nevešč večine gospodinjskih del. Na začetku nogavic sploh nisem pral, metal sem jih proč in si vsak dan obul nove. To pa ni šlo dolgo, saj mi je začelo zmanjkovati denarja, nisem si mogel privoščiti novega para vsak dan. Ko sem bil star 17 let, sem si kupil pralni stroj. Madonca, če se spomnim, kako sem ga priklopil. Vse je nekako šlo, pozabil pa sem vzeti blokado iz bobna. Res sem imel srečo, da se stroj ni razletel. No, sčasoma sem se naučil vseh gospodinjskih del. Postal sem, na primer, pravi mojster v likanju. Še danes moji (s tem misli svojo ženo Tejo) kakšno njeno srajčko zlikam, tako kot se šika. Ona pa zraven gleda in uživa.«
