Njena zgodba, ki jo je pripovedovala ob tabornem ognju v deževnem večeru, je očarala vse. Pa ni nič posebnega. Življenjske modrosti pač. Ne gre le za njeno preobrazbo. Gre za njen značaj, notranji mir, stalno veselje nad življenjem, odsotnost tarnanja in preprostost. Vse, kar danes močno pogrešam(o) v svoji okolici.
Ko je njen dolgoletni, zdaj že bivši mož lanskega septembra objavil, da odhaja k drugi, tako rekoč v enem večeru, je Sandra reagirala tiho in vdano, brez zamer. Te so ostale skrite. A pot njene preobrazbe se ni začela tisti dan, temveč že veliko prej.
Najprej dieta
Izjava, ki nas je najprej presenetila, se sploh ni dotikala osebnih težav: »V 20 dneh sem shujšala za 20 kilogramov!« Takrat sem ravno razlagal, zakaj diete na splošno ne delujejo. Sandra je povzela: »Vsak dan sem izgubila kilogram teže in še mesece po dieti mi je teža padala.« S čim neki le, smo se zastrmeli vanjo. »Limonska dieta z javorjevim sirupom,« je bila kratka in jedrnata.
Bilo je pred letom dni. Sandra je, kot vse ženske, mislila, da so za njeno preveliko težo vzrok ščitnica, hormoni ali pa čustvena lakota. Običajni izgovori. Potem pa je naredila prvi korak. Kupila si je tehtnico, saj številke ne lažejo. Pozornost ji je pritegnila v nekem mediju zapisana omenjena dieta. Sicer ni marala diet, ampak ta jo je prepričala, ker je obljubljala hiter rezultat. Za kaj dolgotrajnega ni imela volje. V lekarni si je kupila kombinacijo javorovega in palminega sirupa, ki v organizmu nadomešča vse minerale in druge elemente, ki se običajno pri naglem hujšanju izgubijo. En liter (34 evrov) zadostuje za deset dni. Najpogosteje se uporablja pri razstrupljanju telesa ali pri enodnevnih postih, je pa očitno zelo učinkovit tudi za večdnevni post. Sandra sicer ne ve, kako to, da ta mešanica ni bolje predstavljena na seznamih popularnih diet. »Morda zato, ker potrebuješ veliko motivacije in psihične moči, da deset dni zdržiš brez hrane. Piješ samo ta pripravek. Kadar občutiš lakoto, popiješ kozarec in tako naprej ves dan. Kriza je nastopila drugi ali tretji dan, ker je bila moja želja po hrani zelo močna. Ker pa je tehtnica pokazala že prve rezultate, sem jo lažje obvladala. Da ne govorim o šoku, ko sem vseeno pripravljala vsak dan kosilo za družino. To je bila res huda skušnjava,« nam je povedala.
Konec zakona
Sandra ni bila nikdar »domačica« (gospodinja), kot se izraža ona. Že od študentskih dni je plezala na športnih plezališčih. V Julijcih in Kamniških Alpah se je počutila kot doma. Ko sta z možem obhodila vse markirane poti, sta začela hoditi po bivakih in odkrivati brezpotja ter oprezati za gamsi in podobno. Sledile so kolesarske ture po Istri in otokih. Pred šestimi, sedmimi leti sta se navdušila za morsko kajakaštvo. Začela sta delati večdnevne ture po Jadranu. »Obhodi po 100 navtičnih milj so za naju postali normalni. Do lanskega leta, ko se je mož odločil, da ni več srečen v najini zvezi, in razglasil, da mora vsakdo misliti samo na svojo srečo. Odselil se je. Potrebovala sem nekaj časa, da sem ga izplačala. Nisem želela še globljih zapletov. 28 let sva preživela skupaj kot partnerja in prijatelja in tako naj ostane. Čez nekaj časa sem si rekla, dosti bo žalovanja. Najprej sem si kupila fotoaparat, ljubezen še iz osnovne šole, saj me pogled na naravo navdušuje. Kupila sem si kajak. Odločila sem se tudi, da ne bom več čakala, da nekdo pride. Sama se odpravim ali si najdem podobno misleče. Ne zanima me postati vrhunska športnica, ampak preprosto, da se dobro počutim v naravi. Zato ne trdim, da sem športnica, nisem pa tudi običajna gospodinja. Enako uživam v skrbi za rože, vso garderobo si sešijem sama, fotografiram, hodim na delavnice makrobiotičnega kuhanja. Vsega po malem. Če bolje razmislim, biti samska pri 47 sploh ni tako slabo. Sin študira v Zagrebu, tako da imam na voljo ves svoj čas. Tudi ob koncih tedna se vedno kam odpravim. Morda sem prej živela v senci svojega moža, a zdaj to ni več pomembno,« je Sandra strnila svojo trenutno pot in dodala: »Ne reče se kar tako, da pazi, kaj si želiš, ker se ti tisto lahko uresniči. Zato živim korak za korakom. Gledam le na to, da vsak od njih nekaj prinese. Običajno mi majhne stvari prinesejo največ sreče in notranjega mira. Živim skromno, ne maram biti obdana z veliko ljudmi, ker potem slabše komuniciram. In vedno nekaj planiram, razmišljam pozitivno.«
