V resnici nimamo enotnega poimenovanja, kar se vleče že od konca druge svetovne vojne. Tovarišice pač niso bile služkinje, prav tako se ni spodobilo, da bi jih imele. Svobodne in enakopravne so smele do onemoglosti garati v službi in doma – in to se nas drži še danes. Skoraj sramotno si je privoščiti pomoč v gospodinjstvu, »saj si vendar še mlada in si lahko počistiš sama,« zmerja mladenič na nekem portalu žensko, ki išče takšno pomoč. In vendar so pomočnice v gospodinjstvu povsod po Evropi bolje ali slabše urejen problem – ne le zato, ker večinoma sodijo v rubriko delo na črno, ampak predvsem zato, ker omogočajo uspešnim ženskam, da samozavestneje sodelujejo na trgu dela. Zapleteno? Niti ne.
Ko danes brskaš po objavah zavodov za zaposlovanje, lahko iskalce gospodinjskih pomočnic prešteješ na prste. V mislih imam ženske, ki so vsaj osem ur zaposlene pri družini, mnoge pa celo tam živijo, saj med drugim čuvajo otroke. Seveda imajo plačo in poravnane socialne prispevke, večinoma pa so zaposlene v družinskih podjetjih, kjer ženski del brez takšne pomoči ne bi mogel biti angažiran pri poslih.
Saj lahko sama …
Ko povprašuješ naokoli, ali si družine vsaj občasno privoščijo pomoč v gospodinjstvu, je odgovor večinoma mencajoč – no, pri kakšnem generalnem čiščenju že, sicer pa si delo v družinskem krogu razdelijo. In ko vrtaš naprej, kako si ga razdelijo, se pokaže, da večino vendarle opravi zaposlena mama. »Nobena tuja ženska ne bo stikala po MOJI hiši,« se je pridušal premožen gospod, ko sem hotela jasen odgovor, zakaj svoji ženi na robu pregorelosti (gre za angažirano in spoštovano srednješolsko profesorico) ne privošči vsaj nekaj ur pomoči na teden. Saj se ne pritožuje, je še pristavil (pri tem je ona zavijala z očmi), »sicer pa ji pomagam!« (Nakar je ona planila v smeh.) Pozimi skida sneg, sicer pa nese vrečke z nakupom od prtljažnika do kuhinje, to že.
Od kod toliko zavor?
Socialistična krilatica, da ne bomo več hlapci in dekle, je seveda pustila sledi v naših mislih ter ravnanju. V resnici polno zaposlene gospodinjske pomočnice v šestdesetih letih niso bile nobena redkost, saj takrat še ni bilo jasli, babice so bile večinoma daleč na podeželju in mame se po trimesečni porodniški niso mogle vrniti v službo, če niso imele zanesljivega varstva. Pomočnice so večinoma prišle s podeželja, tudi iz drugih republik. Upravnica pošte z deljenim delovnim časom je recimo imela dekle iz Hrvaške, za njeno plačo in prispevke je dala pol svoje plače, dekle je živelo in se hranilo pri družini ter v prostih popoldnevih hodilo v večerno šolo za administratorke. »Imeli smo majhno stanovanje, pregradili smo kuhinjo, da je imela punca svojo sobico. Če ne bi imela gospodinjske pomočnice, bi morala pustiti službo,« se spominja. Idila je trajala tri leta, dokler ni bil sin goden za vrtec, pomočnica pa je postala sprevodnica na avtobusu in se poročila. »In potem sem bila znova za vse sama,« vzdihne osemdesetletna gospa.
Od kod toliko zavor, kadar gre za pomoč v gospodinjstvu? Zakaj nas je sram priznati, da vsega ne zmoremo sami, bolje rečeno – same? Hkrati bi družine, ki si pomoč lahko privoščijo, omogočile dodaten zaslužek študentkam, upokojenkam, brezposelnim.
Več preberite v tiskani Jani (št. 22, izid: 28.5.2013).
