S to razliko, da si tega statusa ne izbereš več prostovoljno. Vsili ti ga naročnik, za katerega delaš, vedno pogosteje tudi država.
Ko sem pred več kot desetimi leti začela delati kot novinarka za eno od medijskih hiš, so mi takoj povedali, da na redno zaposlitev ne morem računati. Lahko delam po avtorski pogodbi ali pa si uredim status in si sama plačujem prispevke. Ker honorarji niso bili bogvekaj, sem se odločila za prvo možnost. Leta so tekla in vedno pogosteje sem se ozirala v negotovo daljno prihodnost, ki se ji reče penzija. Delala sem, delovne dobe pa si nisem nabirala. Zato sem se odločila denar vložiti v plačevanje prispevkov za pokojnino; postala sem samostojna podjetnica. Kako dober občutek! »Zdaj tudi jaz sodim med izbrance, ki imajo službo,« sem si mislila. Dokler nisem ugotovila, da si lahko privoščim le plačevanje najnižjih prispevkov in seveda nimam plačane malice, prevoza na delo, kaj šele božičnice ali regresa.
Svobodnih poklicev je vedno več
Če mislite, da vas tole osebno ne zadeva, se motite. Po nekaterih podatkih bodo svobodnjaki že čez dobrih deset let predstavljali več kot polovico delovno aktivnega prebivalstva. Problem svobodnjakov je postal globalen. Procesi neoliberalizacije so povzročili takšno izkoriščanje te kategorije ljudi, da so se v Ameriki, Angliji, Nemčiji in tudi drugod po svetu že začeli upirati. Ustanovili so svetovno gibanje Freelancer rights movement, ki si prizadeva, da bi svobodnjaki dobili več socialnih pravic. Pri nas se o ljudeh, ki so se prisiljeni preživljati sami, zelo malo piše. Tudi zato, ker se ne upajo izpostaviti. Da ne bi izgubili še tistih prihodkov, ki jih imajo. Naročniki namreč ne vidijo radi, da javnost izve, kako slabo delajo s svojimi pogodbenimi delavci. Ena redkih, ki so je odločila, da se bo javno izpostavila, je akademska slikarka in ilustratorka Alenka Sottler. Januarja letos so v reviji Ljubljana objavili del njenega devet strani dolgega teksta z naslovom Kreativni razred.
Sposobni in izobraženi na dnu
Sottlerjeva je zelo nazorno opisala, kaj danes pomeni biti svobodnjak. »To je svet, kjer se pogodbe najpogosteje podpisujejo na podlagi monopolističnega razmerja moči, ko po več kot mesecu in pol čakanja dobiš bolniško le pri zelo resnih in dolgotrajnih boleznih in pri nosečnosti. Če pa v mesecu dni ne poravnaš prispevka za zdravstveno zavarovanje, ostaneš brez teh pravic. To je svet odgovornosti brez posojil, stanovanj, kjer se vsi projekti pokrivajo z lastnimi vložki in tveganjem za materialni obstoj. V tem svetu plačila za zahtevno intelektualno delo velikokrat ne dosežejo 327 evrov in se izplačujejo z večmesečno zamudo, tu nihče ne kliče delovnih inšpektorjev in o tem ne piše noben medij. To je svet, kjer zadostuje za izgubo dela samo to, da nekdo več ne dvigne telefonske slušalke.« Sottlerjeva pravi, da še nikoli nismo imeli toliko izobraženih in sposobnih ljudi, umetnikov, arhitektov, novinarjev, prevajalcev, intelektualcev, športnikov, kmetov, podjetnikov, brezposelnih ..., ki bi si zaslužili vse spoštovanje, a so se znašli na dnu družbene hierarhije.
