A tudi pri nas je čedalje več navdušencev nad akvaponiko, zelo organskim in trajnostnim gojenjem zelenjave.
Čili in bazilika na akvariju
Ko je Matej Leskovec iz Idrije prišel študirat v Ljubljano, je najbolj pogrešal svežo zelenjavo. »Doma smo vedno imeli svežo zelenjavo z vrta, v Ljubljani pa sem jo moral kupovati,« se spominja časov, ko je bil še študent agronomije. »Sprva sem si naredil vrtiček v loncih na balkonu, a je bilo stanovanje vedno polno zemlje.« Začel je raziskovati, kako bi še lahko v stanovanju gojil zelenjavo. Slišal je že za hidroponiko, gojenje zelenjave na vodi, a mu ni bilo všeč, da je moral v vodo dodajati umetna gnojila. »Želel sem bolj naravno pridelavo,« doda. Kaj kmalu je na spletu našel tudi informacije o akvaponiki, gojenju zelenjave na vodi s pomočjo rib. Ribe? Zelenjava? Kako, prosim?
»Najprej sem predelal akvarij, da sem na njem gojil baziliko in čili,« se spomni svojega prvega akvaponičnega podviga. Kasneje ga je povečal z gredico pod oknom. Bil je navdušen nad rastjo, saj je paradižnik češnjevec zorel vse leto. Domislil se je, da bi podoben vrt naredil doma v Idriji. »Doma seveda niso bili navdušeni. Moj oče je bil kot tradicionalen vrtnar res skeptičen,« se spominja. A je vztrajal in na strehi garaže je nastal rastlinjak z ribami in paradižnikom. Še enkrat: Ribe? Paradižnik? Ja, ribe in paradižnik gredo skupaj.
Akvaponični sistem deluje tako: v bazenu so ribe, ki s svojimi izločki gnojijo vodo, ki je speljana do gred, kjer rastline te snovi s pomočjo bakterij počrpajo iz vode in jih izkoristijo za svojo rast, tako očiščena voda pa se vrne v ribji bazen. Akvaponični vrt je zaprt sistem, ki ne potrebuje tekočega vira vode in zanemarljivo malo dodanih hranil. Niti ne potrebuje zemlje. »Osnovna razlika med hidroponičnimi vrtovi in akvaponičnimi je v viru hranljivih snovi za rastline: pri hidroponičnih so to umetna mineralna gnojila, pri akvaponičnih pa so vir hranljivih snovi ribe,« razloži Matej.
Navdušeni Avstralci in skeptični Arabci
Njegov akvaponični vrt je bil eden prvih – če ne celo prvi – v Sloveniji: »Kakor je meni znano, pred tem pri nas ni bilo nobenega podobnega vrta.« Pa nikar ne mislite, da je to kakšna novotarija. »Ha, to je nova stvar, stara okoli tri tisoč let,« se zasmeji. Tako so gojili zelenjavo Azteki, na ribnike so postavili splave in na njih imeli vrtove. Potem je šlo vse skupaj v pozabo. »Čeprav so na Kitajskem uporabljali tehnike gnojenja vode z ribami na riževih poljih, saj so na poljih pogosto gojili krape,« razloži Matej, ki je iz akvaponike diplomiral na biotehniški fakulteti. Njegov idrijski akvaponični rastlinjak ima 30 kvadratnih metrov, vrt pa deset kvadratov, kar je dovolj za pridelavo zelenjave za družino.
V svetu so tovrstni vrtovi najbolj razširjeni v Avstraliji. Akvaponične sisteme promovirajo kot idealne za na dvorišča. »Ker tam primanjkuje vode, so res primerni, saj je to zaprt vodni sistem, ki z lahkoto funkcionira tudi v suhem podnebju,« meni Matej. Zato ni čudno, da je največja akvaponična farma – kje drugje kot v Združenih arabskih emiratih. Na 4000 kvadratnih metrih tam pridelujejo predvsem paradižnik in solato. Na dan pridelajo okoli 1200 glav solate, 400 kilogramov paradižnika, prodajajo tudi ribe, začeli pa so eksperimentirati tudi z drevesi papaje. Toda v emiratih se spopadajo z drugim problemom, ne s pomanjkanjem vode. V zalivskih deželah uvozijo skoraj 90 odstotkov vse hrane, ki jo porabijo, in se jim zdijo besedne zveze, kot so samooskrba in lokalna hrana, popolnoma nepomembne, tako da ima farma probleme s tem, da zelenjave, ki jo pridelajo vsega 20 minut vožnje od Abu Dhabija, ne morejo prodati. Za zdaj jo kupujejo le luksuzne restavracije in hoteli, ki jih večinoma obiskujejo tujci.