Pa tudi to, da rakave celice težko prenašajo visoko nasičenost s kisikom, da obstajajo neposredna povezava med kratko sapo (hitra zadihanost ob naporu) in srčnimi obolenji, tesna povezava med povišanim krvnim tlakom in nepravilnim dihanjem ter neposredna povezanost dihanja z živčnim sistemom, ki močno vpliva na čustvena stanja. »Pravilno dihanje vpliva na dobro spanje, prikrita hiperventilacija zmanjšuje količino kisika v celicah in vodi v mnoga kronična bolezenska stanja, prehranjevanje pa vpliva na dihanje,« potrjuje dr. Milan Hosta, učitelj Buteykove (ruski zdravnik) terapije dihanja in vodja Dihalnice – delavnice zdravega dihanja. Z zavestnim dihanjem s trebuhom, z dihanjem, kakršnega opazimo pri dojenčkih, si odpremo pot do zdravja in do sebe!
V otroštvu ste imeli astmo, toda verjetno bolezen, ki je minila v puberteti, ni bila razlog, da ste se znanstveno lotili preučevanja dihanja?
Ne, to ni bil razlog, čeprav sem imel tja do sredine osnovne šole težko astmo: živo se spomnim, kako težko je, kadar misliš, čutiš, da boš ostal brez zraka, včasih mi ga je dejansko zmanjkovalo in sem mislil, da bom umrl. Pot me je vodila na fakulteto za šport in tam sem spoznal, da je treba iti preko predsodka, da šport in astma ne gresta skupaj. Ugotovil sem, da je gibanje pomembno ne le za astmatike, temveč za vsakogar s kronično boleznijo in vsakogar nasploh. Dihanje je dejansko most med zavednim in nezavednim, je funkcija, ki poteka sama od sebe, lahko pa se je zaveš. S tem zavedanjem lahko vplivaš na bitje srca, na impulze med živci, na povezovanje nevronov (možganske celice, op. a.), na počutje, svoja čustva, z nekaterimi metodami dihanja, ki jih poznata tako vzhodni kot zahodni svet, pa lahko vstopiš v spremenjena stanja zavesti.
Kdo bi lahko rekel, da dihamo vendar vsi in da potemtakem ne bi smeli imeti zdravstvenih težav.
Dihanje je temeljna funkcija, ki te ohranja pri življenju, toda bolj ko je temeljna funkcija, pomembneje vpliva na naše zdravje. Če je okvarjena zaradi nezdravega življenja, zaradi intenzivnih, dolgotrajnih čustev, recimo žalosti ob izgubi ljubljenega, to počasi vodi v spremenjen vzorec dihanja. Žalosten človek diha zelo plitko, izdihne in potem kar čaka, ker se vda v usodo in nima energije za življenje. Če ta vzorec ponavlja, se čez nekaj časa pokažejo simptomi, ne samo astma, ampak tudi druge težave.
Kakšno je pravilno dihanje – takšno, kakršno je dihanje dojenčkov –, s trebuhom, ko se pri vdihu dvigne trebušna prepona, pri izdihu pa gre nazaj?
Tako je, toda pravilno dihanje je vedno vezano na okoliščine, zato ni enega pravega vzorca. Kadar človek miruje, je pravilno dihanje podobno dihanju dojenčka: vdih skozi nos in s trebušno prepono. Kadar vdihneš, se trebušna prepona napne, trebuh se izboči, ker gre trebušna prepona navzdol in se tako pljuča razširijo, notranji organi pa se premaknejo navzdol in navzven.
Kaj se dogaja ob takšnem dihanju v telesu in zakaj je to pomembno?
Dihanje s trebušno prepono je čisto fizikalno pogojeno: v spodnjem delu pljuč je zaradi sile teže več krvi, in če jo s trebušno prepono pomaknemo navzdol, pride več zraka do spodnjega dela pljuč, bolj smo predihani, več krvi in plinov se lahko izmenja učinkoviteje. Gre tudi za masažo notranjih organov: kadar se trebušna prepona pomakne navzdol, stisne notranje organe in jim pomaga pri nekaterih funkcijah.
Kako si lahko z dihanjem pomagamo pri srčno-žilnih in drugih obolenjih?
Ruski zdravnik dr. Buteyko je, ko je s stetoskopom poslušal paciente, ki so globoko dihali, prišel do pomembnih ugotovitev: kadar so globoko dihali, so hiperventilirali (čezmerno in pregloboko dihanje) in se nekateri onesvestili. Ugotovil je, da človeku, ki hiperventilira, v pljučih pade raven ogljikovega dioksida. Treba je vedeti, da je kisika v atmosferskem zraku enaindvajset odstotkov, mi ga ob dihanju porabimo od sedem do deset odstotkov.
Kako čustvena stanja, ki ste jih prej omenjali, vplivajo preko mame na otroka? Na to namreč opozarjate.
Hiperventilacija je lahko prikrita, pri majhnih otrocih se lahko zgodi zaradi čustvenih stanj, ki so pogosto vezana na intenzivna čustva mame – ker jih mama ne zna predihati, in otrok jih dobesedno prekopira. Tudi pretirana skrb: starši, ki vsako noč večkrat preverjajo, ali otrok spi, in ga najdejo odkritega, ker mu je vroče, ter ga pokrijejo, ne delajo dobro, sploh če se to večkrat ponovi – otrok je preveč pokrit. Kupimo mu še spalno vrečo, s katero je ves čas pokrit, in hladi se lahko samo še z dihanjem: odpre usta, preveč in napačno diha … Zato rečemo, da nekoga starši zadušijo, mu ne dajo dihati po svoje. Hiperventilacijo lahko povzroči tudi pretežka hrana zvečer: hrano, ki je bogata z umetnimi barvili in konzervansi, mora organizem vztrajno čistiti, to pa pomeni, da mi ležimo, organizem dela – in prikrito hiperventiliraš, dihaš čezmerno in pregloboko; lahko sicer dihaš skozi nos, toda pulz je povečan, dihanje je povečano in to se z leti pogosto sešteje s premalo gibanja in s preveliko telesno težo ter vodi v različne kronične nenalezljive bolezni.
