Ljudje nimajo časa. Za nič, niti za iskanje partnerja. Seveda pa si kljub temu želijo ljubezni. In jim zato mestna oblast v Pragi prijazno ponuja priložnost, da si svojo drugo polovico najdejo kar spotoma, na poti v službo. Tako, mimogrede, ne da bi za to zapravljali svoj dragoceni čas. Na podzemski. In če se ne vozite s podzemsko, vam še vedno ostane lov na partnerja v supermarketu. Ali na sprehodu. Ali v muzeju. Ali v budističnem templju. Ali na Festivalu grdih.

Ljubezen je očitno vsepovsod. Samo zakaj jo je potem tako težko najti?

Res je šele zamisel in marsikaj bo treba še doreči, a če bo šlo po – še precej meglenih – načrtih, bi vlak za osamljena srca lahko začel voziti že proti koncu leta. V Pragi, ki ima 1,2 milijona prebivalcev in več kot pet milijonov turistov na leto, tri linije podzemske železnice na leto prepeljejo skoraj 600 milijonov ljudi. In je torej več kot verjetno, da je med temi kdo, ki je natanko pravi za vas. »Na podzemski lahko bereš, študiraš, zakaj torej ne bi iskal tudi partnerja?« pravi mestni piarovec. »Radi bi poudarili, da javni prevoz ne pomeni le potovanja, temveč tudi možnost, da počneš stvari, ki jih v avtu ne moreš.« Ne ve še, ali bodo za osamljena srca določili zadnji vagon vsakega vlaka in ali bo lov na ljubezen odprt ob določenih urah ali na določen dan, zagotavlja pa, da tudi srečno poparčkanih, ki bodo po pomoti zašli v vagon ljubezni, ne bodo vrgli ven. Zdaj še potekajo raziskave med potniki, ali bi jih kaj takega zanimalo in kdaj se jim zdi najbolj primerno. Med tistimi, ki so jih že vprašali, jih je 46 odstotkov reklo, kakšna super ideja!, drugih 46 odstotkov je prhnilo, da česa tako butastega še niso slišali, osem odstotkov pa o zadevi ni imelo mnenja.

Če vam je Praga od rok ali vam ideja o zmenkarijah na vlaku ne diši – kaj pravite na ljubezen v nakupovalni košarici? Menda obstaja. Februarja 2011 je britanska veriga supermarketov Asda svojim strankam ponudila pomoč pri iskanju partnerja: spletno stran za zmenkarije, ki vam poišče sorodno dušo na osnovi podatkov, kaj ste kupili. Če se prijavite, vam poiščejo partnerja s kompatibilnimi nakupovalnimi navadami. »Ni tako za lase privlečeno, kot morda mislite,« so napisali v pojasnilu, »mnogi naši kolegi so v Asdi našli ljubezen.« Anketa med 10.000 strankami je pokazala, da 71 odstotkov moških in 64 odstotkov žensk med nakupovanjem meče oči po potencialnih partnerjih, 41 odstotkov nakupovalcev pa je priznalo, da poškilijo v nakupovalne košarice drugih, da bi iz vsebine poskusili ugotoviti, ali nakupujejo samo za enega. »Raziskave kažejo, da je supermarket prehitel pub in internet in je zdaj nacionalna točka številka ena za iskanje ljubezni,« je poročala Asda. Za valentinovo so šli še korak dlje in v bifejih svojih supermarketov organizirali hitre zmenke za svoje stranke. A dve leti pozneje vse kaže, da se »iskanje ljubezni med zeljem«, kot so stvar posmehljivo poimenovali številni dvomljivci, ni obneslo. Očitno ljubezen v (spletni) nakupovalni košarici ni zaživela. Stran za zmenke ne deluje več. 

Še vedno nam ostanejo veverice

 A ni treba obupati, ponudijo vam lahko še tisoč drugih načinov, kako najti partnerja. Londonsko društvo pohodnikov je lani organiziralo pohod s hitrimi zmenki. Idejo so sicer brezsramno ukradli turističnemu društvu z otoka Wight, kjer so nekaj podobnega organizirali že leta 2006, ampak konec koncev ni pomembno, čigava je, pomembno je, da deluje. Za samo pet funtov so torej osamljena srca povabili na šesturni pohod (14,5 km) – sendviče in vodo so morali prinesti sami – jim razdelili kartice z uvodnimi stavki, ki prebijejo led (»Zakaj ste se odločili za hitre zmenke?« ali »Kakšen je vaš idealni partner?«), pa seveda kartice, na katerih so udeleženci pozneje odkljukali kandidate, s katerimi so bili pripravljeni poglobiti znanstvo. Vsakih 15 minut je nekdo zapiskal na piščalko in vsak si je moral poiskati novega sogovornika. Spletno navodilo je sicer žugalo, da opolzkega govorjenja in spolnega nadlegovanja ne bodo dopustili, kljub temu pa so udeležence prosili za strpnost, ker, kot so napisali, tudi če vam trenutni sogovornik ni všeč, »petnajst minut vašega časa ni prehuda zahteva, če pa vam zmanjka tem za pogovor, je vedno kaj vredno ogleda – drevesa, razgled, veverice …«

Morda pa vas človek vašega življenja čaka v muzeju, so namignili občinski svetniki v britanskem mestu Northampton ter v mestnem muzeju (ki se med drugim ponaša z veličastno zbirko 12.000 zgodovinskih in sodobnih čevljev) in galeriji za valentinovo organizirali (za samo deset funtov) spoznavni večer za samske. Njih ni vodilo človekoljubje, so priznali, prireditev je bila reklama za muzej, predvsem pa je bil to način, da občina v krizi dobi nekaj dodatnega denarja z organizacijo »visokokvalitetnih dogodkov«. Če se bo obneslo, so obljubili, bo podobnih dogodkov še več. Visokokvalitetnih, jasno.

Obstajajo tudi telefonske aplikacije, ki vas opozorijo, kadar je v vaši bližini nekdo, ki išče nova poznanstva, pa seveda kup že dodobra preverjenih načinov spoznavanja novih ljudi: potovanja s hitrimi zmenki za samske, večerje za osamljene, kuharske delavnice, filmski večeri. Vse več ljudi ugotavlja, da iskanje ljubezni na spletu ni dovolj, ljudi je treba spoznavati iz oči v oči, kajti, kot je nekdo zapisal, »algoritem med vašimi ušesi je boljši od vsakega računalniškega programa«. 

Vsakemu svoje

Algoritmu med svojimi ušesi že dvajset let zaupajo kijevski upokojenci, ki sobote in nedelje preplešejo v podhodu podzemske železnice. Tako druženje je rodilo že veliko lepih ljubezenskih zgodb. V zakotnih španskih vaseh, ki jih mladi zapuščajo, je že desetletja v navadi, da takrat, ko postane zares kritično, ko (vse starejšim) vaškim dedcem zmanjka primernih nevest, vas organizira zabavo vseh zabav. Včasih so oglas objavili v časopisih, zdaj udeleženke vabijo na spletu. Vaščani z avtobusi v vas navozijo desetine žensk (karavana žensk, pravijo temu) iz vse dežele in upajo, da se bo med njimi našla kakšna primerna nevesta zanje. Če ne, se bodo pa vsaj pošteno nažurali.

Mestna oblast v Šanghaju že leta pomaga poparčkati svoje samske (vsaj tiste pod 45) in jim prireja ženitni festival s kopico množičnih dogodkov. Začelo se je pred leti z nekaj tisoč ljudmi v mestnem parku in se razraslo v masovno srečanje, letošnjega maja se ga je udeležilo 18.000 samskih. Od festivala do festivala se pa ljudje znajdejo po svoje – starši na ograje mestnih parkov lepijo kartice s fotografijami in podatki svojih odraslih otrok, ki jim iščejo partnerja.

Obstajajo pa seveda tudi dogodki za natanko določene ciljne skupine – na primer hitri zmenki za moške, ki so jim všeč suhice. Resno: lani so v New Yorku organizirali dogodek Skinny Minny (Suhica, saj smo rekli), na katerem so morale ženske že na vratih z našitkom na oblačilih dokazovati, da so čisto zares uporabnice konfekcije z majhno številko, potem so jim pa njihovo konfekcijsko številko napisali na priponko in to so morale nositi ves večer. Tiste, ki so jih zaradi tega napadali, so pa organizatorji utišali z argumentom, da samo strežejo okusu svojih strank – konec koncev organizirajo tudi dogodke za ženske, ki hočejo dolgine z več kot 185 centimetri, ali za ženske, ki iščejo starejše moške, pa za moške, ki hočejo samo blondinke, pa za tiste, ki so jim všeč latine. In ne gre pozabiti na dogodek za tiste, ki so jim všeč učiteljice. Pri ženskah so menda najbolj priljubljeni dogodki zmenkarije z gasilci, z moškimi, ki imajo naglas, in z moškimi, ki so obiskovali prestižne univerze.

Na Japonskem pa so pred časom organizirali zmenkarije za budistične menihe. Templje zapirajo, ker je vse manj menihov, zato se trudijo, da bi menihom, ki se smejo poročiti in imeti družino, našli neveste. Med udeleženkami je bilo nekaj hčera lastnikov templjev, ki so iskale ženina, da bi jim pomagal voditi svetišče, ena, ki nima v družini nobenega templja, pa je prostodušno razložila svoj motiv: »Če se poročiš z menihom, ki je lastnik templja – v nasprotju z zakonom s poslovnežem – ti ni treba skrbeti, da bodo moža odpustili zaradi reorganizacije podjetja.« 

Hipermarket za seks

Izmišljevanje vedno novih načinov za iskanje partnerja je že stara stvar: prvi ženitni oglas je bil objavljen 19. julija 1695 – v njem je gentleman iskal »mlado žensko iz dobre hiše«. Zgodovina nesramno zamolči, ali jo je našel, vemo pa, da se je novost z oglasi prijela. Leta 1870 je začel izhajati Matrimonial News, prvi časopis, namenjen samskim. Do konca stoletja jih je bilo že okrog dvajset. Med prvo svetovno vojno je leta 1915 neki časopis objavil zgodbo o »najbolj osamljenem moškem na fronti«, ki išče dopisovalke. Osamljeni soldat je v dveh dneh prejel 470 pisem. In mu je potem, domnevamo, ostalo še komaj kaj časa za bojevanje. Med naslednjo svetovno vojno, leta 1944, si je nekdo izmislil ženitno posredovalnico – samski so izpolnili zaupen vprašalnik z osebnimi podatki in opisom idealnega partnerja, agencija pa jim je poiskala par. Leta 1959 so študenti matematike na Stanfordu sprogramirali računalnik in ta je sparčkal 49 moških in prav toliko žensk. Ni se slabo odrezal: kmalu so slavili eno poroko. Leta 1965 sta dva podjetna harvardska študenta začela uporabljati računalnik, da bi kolegom našla par. Za tri dolarje so študenti dobili najmanj pet imen potencialnih sorodnih duš. Isto leto je televizija iznašla prvo oddajo z zmenki, The Dating Game, in ta je dobila posnemovalce po vsem svetu. Format nikoli ni povsem zamrl, sodobne verzije obstajajo tudi na facebooku, twitterju in drugih družabnih omrežjih. Leta 1995 je spletna stran Match.com omogočila uporabnikom objaviti svoj profil in pregledovati profile drugih. Kmalu so ji sledile še druge spletne strani, Match.com pa je v nekaj letih nabrala več milijonov uporabnikov in je še vedno vodilna v ZDA. Romantični komediji Čaka te pošta iz leta 1998 pripisujejo zasluge, da je iskanje partnerja na spletu izgubilo del stigme, ki se ga je sprva držala. Leta 2006 je zaživela telefonska aplikacija Badoo, ki po telefonu poveže uporabnika, ki se ne poznata. Zdaj ima 170 milijonov uporabnikov v 180 državah. Geji so dobili svojo telefonsko aplikacijo, Grindr, leta 2009 (lani so se pohvalili s štirimi milijoni uporabnikov v 192 državah), dve leti pozneje ji je sledila še sestrska aplikacija za heteroseksualce Blendr.

Oh, in pravkar je poklicala statistika, ki želi, da veste, da je v prejšnjem tisočletju 72 odstotkov ljudi spoznalo partnerja konvencionalno – v šoli, v službi ali preko sorodnikov in prijateljev. V 21. stoletju pa je spletno iskanje     partnerja drugi najpogostejši način, s katerim ljudje najdejo partnerja. Prvi je še vedno prijazno posredovanje prijateljev in žlahte. In čeprav so se spletne zmenkarije že marsikomu zamerile, čeprav so mnogi spoznali prednosti algoritma med svojimi ušesi, se iskanje partnerja na spletu še zdaleč ne misli posloviti. Obstaja preko tisoč spletnih strani, namenjenih parčkanju, število pa še vedno narašča – v ZDA s 70 odstotki na leto.

Jean-Claude Kaufmann, sociolog na Sorbonni, meni, da so spletni zmenki »ogromen hipermarket za seks in/ali ljubezen, v katerem je vsak hkrati prodajalec in kupec, ki odkrito pove, kaj hoče, in skuša čim učinkoviteje zadovoljiti svoje potrebe. Treba se je le prijaviti, plačati skromen znesek (priti do zmenka stane manj kot vstopnica za kino), pisati blog ali uporabljati katero od družabnih omrežij. Nič lažjega.« Britanski sociolog Zygmunt Bauman je navezovanje stikov v digitalni dobi poimenoval »liquid love«, tekoča ljubezen – kontakt hitro najdemo in ga lahko tudi zelo hitro izbrišemo.

Tole pa je velikanska prednost iskanja partnerja na spletu, pravi Sam Yaga, soustanovitelj in direktor spletne strani OKCupid: »Namesto da si izbereš enega iz bazena dvestotih kandidatov, si lahko prepričan, da je tisti, ki si ga izbral izmed dveh milijonov, bolj ustrezen.«

Ljubezen je le en klik daleč

Najhitreje narašča število spletnih strani, namenjenih iskalcem ljubezni nad petdeset. Seniorji so ljubezen iz računalnika odkrili z rahlim faznim zamikom, a zdaj jih ni več mogoče ustaviti. Srebrne lisice in srebrni surferji lahko izbirajo med številnimi stranmi, kjer lahko lovijo v ribniku, v katerem plavajo le ribe iz istega starostnega razreda. Bogata je tudi ponudba za cougarje, ženske, ki imajo rade mlajše moške. Stran Toyboywarehouse.com (ki ima redko prednost, 70 odstotkov uporabnikov je moških) moškim omogoča samo iskanje med ženskami, ki so vsaj leto dni starejše, uporabnicam pa med vsaj leto mlajšimi moškimi, čeprav se je za najuspešnejšo (pravi ustanoviteljica Julia Macmillan) izkazala starostna razlika od 10 do 15 let.  

Za tiste s posebnimi zahtevami obstajajo najrazličnejše spletne strani, na primer UniformDating.com za ljudi, ki so jim všeč uniforme, pa naj bodo gasilske, vojaške, policijske ali bolničarske. Stran Ashley Madison je namenjena tistim, ki bi radi diskretno varali stalnega partnerja. Ustanovil jo je srečno poročen monogamen par. Daleč od tega, da bi bila pregrešna, stran v resnici rešuje zakone, pravi soustanoviteljica, in »ne ustvarja zakonolomcev, samo zadovoljuje potrebo, ki žal obstaja«.

Še precej bolj pa gre nekaterim v nos stran BeautifulPeople.com, ustanovljena leta 2002 na Danskem, danes razsejana že vsepovsod, in namenjena, kot pravi ime, lepim ljudem. Uporabniki z glasovanjem odločajo o tem, ali je novi prosilec dovolj lep, da sme postati uporabnik. Vsakega sedmega zavrnejo. Najboljše možnosti imajo Norvežanke, Švedinje in Islandke, pri moških pa Švedi, Brazilci in Danci. Slabo se piše Ircem in Angležem. Stran je »rezervat za gazele in leoparde«, medtem ko je na drugih straneh (se jim dozdeva) »prava džungla nilskih konjev in svinj bradavičark«.

Lepi ne poznajo milosti. Leta 2011 so opazili, da se je v samo šestih tednih število članov nesorazmerno povečalo, in zgroženo ugotovili, da jim je nekdo podtaknil virus (ki so mu, jasno, dali ime Shrek, po grdobcu iz risanke); ta jim je znižal kriterije, da sprejeli kopico ne dovolj privlačnih ljudi. In so jih potem po hitrem postopku 30.000 vrgli ven. Da njihovi uporabniki plačujejo za to, da bi gledali samo lepe, so pojasnili, »30.000 grdih ljudi pa ne moreš kar pomesti pod preprogo.«

Leto poprej so vrgli ven 5000 uporabnikov, ki so se preveč zredili med božičnimi počitnicami. Lepi ne poznajo milosti. In takih je menda 700.000 v 190 državah. Tako zelo so uspešni, da so pred nekaj leti ustanovili še spletno semensko banko Beautiful Baby. Seme smejo prispevati samo lepi, na razpolago pa so ga velikodušno dali tudi nelepim. Ustanovitelj Robert Hintze je priznal, da so imeli pomisleke: »Sprva smo oklevali, da bi ponudbo razširili na nelepe. Ampak vsak, vključno z grdimi, si želi lepega otroka in zato z našim privlačnim genskim bazenom ne smemo skopariti.«

Vas ne prime, da bi ga obrcali? Sistematično in z užitkom? Resno. 

Grdi so zakon

Na srečo poleg lepih cepcev obstajajo tudi manj lepi, a pametni in s smislom za humor – v  Italiji pošteno mero takih najdete v Klubu grdih. V izvirniku se imenuje Club dei brutti in v mestecu Piobicco obstaja od leta 1879. Sprva je bil namenjen iskanju ženinov za neprivlačna vaška dekleta, ki so ostala samska, v šestdesetih prejšnjega stoletja pa ga je znova oživil Telesforo Iacobelli in ostal njegov predsednik vse do svoje smrti leta 2006. Klub se bori proti diskriminaciji grdih, ima podružnice po vsem svetu, njegovi člani pa so tudi vidni italijanski politiki in televizijski voditelji. Simbol kluba je glava divjega merjasca nad vrati, v klubskem grbu pa je slogan: grdota je krepost, lepota je suženjstvo. Zavetnik grdih seveda ne more biti noben drug kot rimski bog Vulkan, ki je bil tako grd, da ga je lastna mati zabrisala v prepad. In ki se je pozneje poročil z Venero. Ha!

Iacobelli je dal leta 2005 na mestnem trgu postaviti spomenik grdoti – kip človeka, ki se gleda v ogledalo. Leta 2007 so prvič priredili »dirko grdih« in postala je tradicionalna. Vsako prvo nedeljo v septembru se stotine odzovejo klicu »Grdobci vsega sveta, združite se!« in srečajo na Festivalu grdih. Malo tečejo, malo se družijo, malo flirtajo in se razgledujejo za partnerjem, pa zraven še izvolijo novega predsednika kluba. In seveda jedo tradicionalno polento `a  la carbonara.