Kot najemnik delaš, da lahko kje spiš
Nedavno se je na nepremičninskih straneh internetnega oglasnika Bolha pojavil oglas: »Kjerkoli v Sloveniji iščeva hiško, kjer bi bila oskrbnika. Ker hiške brez ljudi umirajo. Sva mlad par. Trenuten projekt ekološke obnove in kreiranja permakulturnega vrta se nama konec poletja izteka. Zato iščeva hiško, z nekaj zemlje, kjer je možno vrtnariti. Zaradi ohranjanja etnološke dediščine eksperimentirava samo z naravnimi okoljskimi materiali. Hiško vzameva v oskrbo, lahko tudi kje v odročnem področju.«
Res. V skoraj vsaki slovenski vasi je vsaj ena stara hiša zapuščena in prepuščena propadanju. Po drugi strani pa je toliko mladih, ki nimajo urejenega bivanja in bi z veseljem s svojimi rokami uredili propadajočo hišo ter si tako zagotovili streho nad glavo. »Razmere na stanovanjskem področju so take, da mlade silijo v razmišljanje o alternativnem bivanju,« meni Tanja, ki bo v kratkem iz raziskovanja neprofitnih stanovanj tudi diplomirala. Z Domnom sta se odločila, da se iskanja svojega domovanja lotita drugače.
Oba sta iz Zasavja in sta bila nekaj let najemnika v Ljubljani. »Ko si najemnik, delaš za to, da lahko kje spiš,« o najemništvu realno razmišlja Domen. »Ponavadi si moraš stanovanje deliti še s kom, ker so cene previsoke, da bi si lahko stanovanje najel sam,« doda Tanja. »Najemništvo res ni prijetna oblika bivanja.«
Domen je bil v Ljubljani pet let in ves ta čas ga je vleklo na vas. »Kam gre ta svet? Vse si lastijo korporacije in ljudje mislijo, da hrana raste v supermarketih. Odvisni smo od sistema, a si lahko vse olajšaš. Preprosto sva hotela izstopiti,« odločitev za selitev na vas razloži Domen. Še preden sta se spoznala s Tanjo, je že iskal hišo, ki bi jo lahko obnovil. »Če najdeš zapuščeno hišo, je to navadno le skelet, ki ti ga hočejo prodati za 100.000 evrov.« Ogorčena sta nad tem, da stare propadajoče hiše prodajo, novi lastniki pa jih takoj podrejo: »S tem porušijo vso energijo prednikov, ves trud, ki so ga generacije vlagale v hišo. Včasih so hiše delali z rokami in v hišah se čuti predanost njihovih graditeljev. Zato je prav, da se stare hiše oživlja in v njih spet biva.« Ko je šel Domen na ogled hiše na Kozjanskem, se je slučajno ustavil pri prijateljih in ti so mu povedali za hiško v hribih nad Šentrupertom. Prav ta je postala njun dom.
Gradnja z učenjem na napakah
Lesena hiška stoji na pobočju ob gozdu. K njej vodi kolovoz, ki je v deževnih dneh neprevozen. Hiša je bila prazna vsaj trideset let, odkar je umrl njen zadnji prebivalec. Pred nekaj leti so jo kupili sosedje. A hiška je bila še vedno prazna in je še naprej propadala. Z lastniki sta se dogovorila, da lahko v njej bivata brezplačno, v zameno pa jo obnovita.
Na hiši nista nikjer našla letnice, vendar predvidevata, da je stara okoli 200 let. Zgrajena je v tradicionalnem tlorisu osrednje črne kuhinje in dveh izb, delno podkletena. Nekoč naj bi imela tudi balkon, a se je očitno porušil. Ko sta prišla, je bila komajda primerna za bivanje. Streha je puščala, a vselila sta se zgodaj poleti, tako da sta imela do zime dovolj časa, da sta zakrpala streho in za silo uredila stavbo.
