Petelinčka iz soseščine sta tekmovala v ponesrečenem duetu, tega je z bevskanjem razglasila še pasja mrcina, češ, naj se ga požrešne kune pazijo kot samega zlodeja, saj so mu  v varstvo zaupane kurje nosilke žlahtnih jajc.

Z nasmeškom sem se pretegnil, da je večkrat škrtnilo v utrujenih kosteh, si pomel podočnjake in se ozrl na najboljšo posteljno polovico, tam je spala Najdražja. Dihala je mirno, da se take spokojnosti ne bi sramovali niti budistični menihi, pri čemer se je v podzavestnem hrepenenju po topli varnosti kot koala prikupno objemala z obema rokáma. Izpod prešite odeje je kukala njena srebrna glava z nenavadno črnimi obrvmi; že zdavnaj se je namreč odločila, da se ne bo barvala, posnemajoč mojo razredčeno sivino. Pod okensko polico je v košarici smrčal častitljivo star mehiški kosmatinec, ki je po letih že zdavnaj potolkel vse azteške rekorde. Kolikor se je le dalo potiho zaradi škripajočih kolen sem odkrevsal v kopalnico, si splahnil obraz z ekološko deževnico in po prstih odšel v pritličje ter začel z vsakodnevnim obredom: tibetanskimi vajami, pitjem mlačne vode s C-vitaminom in pripravo zajtrka s črno kavo – zanjo maslo in marmelada s polnozrnatim kruhom brez glutena in zame narezano sveže sadje. Po telovadbi sem jo mahnil na teraso in s pogledom odtaval na vzhod do prvih sončnih žarkov in nato proti morski planjavi, ki ji je zora slačila zamolklo nočno srajčko, vlažno od erotičnih sanj in slano od neposušenih solzá. Nikoli si ne bi mislil,  da bom nekoč zrl na brezmejno evro-sredozemsko morje in nejeverno odkimaval nad političnimi zdrahami, ki so nas dušile desetletja, da smo duhovno odrasli in zopet postali otroci.

Nesebična sosedska dobrota za dobro jutro

Iz zamaknjenosti me je vzdramila Ona, ki se mi je bila prikradla za hrbet in me od zadaj nežno pobožala po kosmatem licu.

»Vse najboljše za zlato obletnico, dragi moj mišek, čestitam tebi in sebi, da sva se prenašala kar pol stoletja!«

Dio mio, kako prija, še vedno sem njen ljubljeni glodavec, četudi bolj spominjam na upokojenega podganjega dirkača. Prižel sem jo k sebi, jo poljubil in se ji globoko zazrl v čokoladno rjave oči. »Ljubezen sva dvoedina, ljubezen je najina Visoka pesem, bi zapel nama milosrčni poet. A najino najlepše skupno darilo se bo ob današnji poroki šele pripetilo ...«

Ko sva že pila kavico in se pomenkovala o peki in kuhi, je pozvonilo. Ker je bilo za najine še prezgodaj, sem nejevoljen zarobantil nad vsiljivcem v tem svečanem sobotnem jutru, a se brž otresel prirojene egoistične čemernosti, ko sem ugledal nasmejanega soseda s polnim peharjem rdečih češenj.

»Dobro jutro, galebčka, sem vama prinesel nekaj vitaminov, saj vesta, zakaj, khm, za večerno intimo, pa še povedati sem prišel, da sem že s prvo roso z nabrušeno koso potiho pokosil travo pod vajino hišo, da bodo gosti lažje parkirali.«

Povabil sem ga na dehteč espresso z rastlinsko smetano in ga prijateljsko potrepljal po mogočnih kmečkih plečih. V starih časih bi ljudje mislili, da so samo norci zmožni takšne nesebične dobrote, ki šteje za delo na črno, danes pa je to nekaj povsem normalnega in naravnega. Dotaknil sem se stene v dnevni sobi  in spremenila se je v televizor; navada je pač železna srajca, ki jo človek težko sleče, toda jaz jo vsaj nosim narobe, torej poročila gledam dopoldne namesto zvečer.

Zavist kopni in pogoltnosti skoraj več ni

»Drage gledalke, cenjeni gledalci, voščimo vam prekrasen, sončen dan iz osrednjega studia HOP TV. Drevi pričakujemo uradno potrditev, da se je brezdenarnemu območju pridružila že stopetdeseta država, ki se je nedavno včlanila tudi v GNAP – Globalno neoboroženo alianso prijateljev. Severna in Južna Koreja se radostita simbioze, Tibet končno uživa avtonomijo, Afrika uspeva, Bližnji vzhod se zbližuje, podnebje okreva, diktature so le predmet literature, nafto so zamenjali s hrano, vodo in čistim zrakom, zelišča so izpodrinila zdravila. Papež Fortunat bo s soprogo ob petletnici ukinitve celibata sredi Londona pripravil posebno slovesnost, na kateri bo ljudem ob pivu in pečenem krompirčku delil odrešilne blagoslove in certifikate za stanovanja, če je morda še kateri od vernikov ali ateistov brez strehe nad glavo. Naša vlada in parlament sicer še ne vesta, kaj bi počela brez financ, strank in zgodovinskih zamer, a iz dobro obveščenih krogov slišimo vse glasnejše zadovoljstvo, da se državljani hitro privajajo na ljubi mir in pravilo, da trošijo po potrebah in delajo po sposobnostih. Ker ima slehernik vse, kar si poželi, zavist kopni in pogoltnosti skorajda več ni. Človek je sotovarišu najboljši prijatelj, ker ne izstopa nobena barva na božji mavrici.«

Vedno znova sem vzhičen na takšnimi prijaznimi novicami, ker me še mori mračna poročevalna preteklost pred kvantnim preskokom na višjo raven zavesti. Iz samouničevalne agresivnosti, brezbrižnosti in grabežljivosti nas je zdramila kozmična budilka civilizacijskega propada; hvala bogu smo jo slišali, dvignili svoje riti in ukrepali. Kakšni časi, kakšne navade, je pred tisočletji vzkliknil pomemben pravnik, politik, govornik in pisatelj, toda on se je ironično pridušal zoper tedanje novodobno obnašanje, mi pa kvečjemu lahko izražamo nezadovoljstvo glede polpretekle zgodovine. Veliki mož z Vrhnike je pred smrtjo sanjal o očiščenju in pomlajenju, a razsvetlilo se je šele poldrugo stoletje kasneje.

Ustvarjalnost, sočutje, ljubezen … v šoli

Medtem me je soproga že nekajkrat spodbudila, da bo treba zakuriti žar, in ko sem si ravno privezal zapacan predpasnik, sem ob ograji zaslišal vik in krik in krohotanje in vreščanje, kar je pomenilo le eno: obdarovanje, prihod najinih otrok, vnukinj in vnukov, bratov, sestra, sestričen, bratrancev in še veliko domačih s širnega sveta, celo iz Amerike so prileteli. V naročje mi je skočila Najmlajša, ki hodi v drugi razred Temeljne šole. 

»Hej, srček moj, kam tako hitro rasteš, saj si kot brhka cipresa, ki kipi v nebesa,« sem jo malce podražil, ona pa je igralsko zavila z očmi in mi izmaknila napol pečeno rezino krompirja. »A veš, dedi,« je navdušeno zamomljala s polnimi usti, »da imamo letos ultra d'best predmete, ne moreš verjet, za znoret. Pri Igranju se recimo le zafrkavamo, pri Jezikanju vadimo retorične spretnosti, Slovenščina in Matematika sta itak nujno zlo, halo, na sporedu pa so še Ustvarjalnost,  Poštenje, Pravičnost, Sočutje, Ljubezen, Humor in Prijaznost. Kul, ne?«

Na rdeča lička sem ji pritisnil glasen poljubček in ganjeno zamižal. Desetletja sem zaman pisaril, opozarjal in moledoval, naj dijake vzgajamo, namesto dresiramo v podatkovne robote, vendar ni zaleglo, oblikovanje osebnosti, sekularna etika in svetovni etos so bile heretične kletvice za vsakokratno politično oblast in koritniške svetohlince.

Sanjajmo in se prebudimo

»Dedi moj medi, kaže, da je tudi sonček potapljač, ko takole leze v morje in počasi izginja?« me je proti večeru zasanjano vprašala vnukinja in zasanjano obsedela na mojih kolenih. Spomnil sem se na sina, ko smo pred mnogimi leti počitnikovali na čarobnem otoku, in odsihdob sem si želel, da bi napisal pravljico prav s takšnim naslovom.

»Drži, tudi sonček se potaplja, saj vsak večer zdrsne v skrivnostno modrost mavričnih ribic, rakov, morskih konjičkov in hobotnic. Skupaj tuhtajo, modrujejo in kot alkimisti varijo, dokler sreče ne skujejo, ki jo ognjena krogla ob prvem svitu podari slovenski kokoški in vsem živim bitjem. Sonce je napravljeno iz čistega zlata, in če si osvetlimo dušo, nam razplameni ljubezen, rodi otroke, pokaže življenje ter ozdravi sleherno bolezen. Zatorej verjemimo, hrepenimo, sanjajmo in se prebudimo, da zopet utelesimo Boga iz upanja in sna.«