Spreobrnjenci so elita. Sedele smo na tleh, za nizko elegantno okroglo mizo. Mojca, Layla, fotografinja in jaz. Same ženske, ker sta tako želeli Layla in Mojca. V kotu je spal dojenček. Na televiziji je bila nalepljena šahada, napis Ni drugega boga kot Alaha in Mohamed je njegov odposlanec. Na polici v kotu Koran, slovenska, arabska in bosanska izdaja. Mojca in Layla sta pozirali fotografinji. Mojca v nikabu, Layla pokrita z ruto. Ko je bilo konec fotoseanse, sta se odkrili. Pred menoj sta sedeli drobna Mojca in odločna Layla, prav taki kot vse druge slovenske ženske. Kot prava ženska druščina smo jedle slaščice in na moje veliko presenečenje precej neobremenjeno, odkrito ter iskreno klepetale o veri. Tudi o tem, kaj Mojca poleti nosi pod nikabom in kaj bi storili, če bi mož želel drugo ženo. A to bo ostalo le med nami.
Layla in Mojca sta dve izmed mogoče petnajstih ali dvajsetih Slovenk, ki so sprejele islam. »Težko je reči, koliko je v resnici spreobrnjenk, saj tega nihče nikoli ni raziskoval,« je kasneje povedal Osman Đogić, imam Slovenske muslimanske skupnosti. V nasprotju z Nedžadom Grabusom, muftijem Islamske skupnosti v Sloveniji, ki je nedavno izjavil, da ne zaupa ljudem, ki so spremenili vero, je Đogić prepričan, da »ljudje, ki zamenjajo konfuznost za mir, izgubljenost za ravnotežje in neverovanje za verovanje, resnično obogatijo islam in muslimansko skupnost. Ljudje, ki sprejmejo islam, so zelo pogosto poduhovljeni, izobraženi in na višjem duhovnem nivoju od tistih, ki so rojeni v islamu. Oni so dobesedno elita, ki se po svojem znanju s področja islama lahko primerjajo z verskimi voditelji.«
Spreobrnjenci so včasih res bolj goreči od tistih, ki so bili v vero rojeni. »Mogoče zaradi tega, ker smo se v tem našli, našli mir in zadovoljstvo ter verujemo z žarom,« je razmišljala Layla. Ali pa zato, ker so se za vero odločili zavestno v odrasli dobi, tako rekoč so jo izbrali, zato v njihovem verovanju ni nič prisiljenega.
Kdo je ta čarovnica? Ne glede na to se morajo spoprijemati z veliko predsodki. Še posebno spreobrnjenci v islam, ki v javnosti na Zahodu res nima pozitivnega prizvoka. Za ženske je to še toliko težje, saj njihovo vero zaradi načina oblačenja takoj vsi opazijo. Mojca se natančno spomni dne, ko je šla prvič ven zakrita. »Sprva nisem bila pokrita, niti rute nisem imela, zakrivala sem se le, kadar smo šli v molilnico. Spomnim se, da je bila sreda. Šli smo iz molilnice in nisem snela nikaba. Možu sem rekla, da bom sedaj pokrita. Bil je vesel. Naslednji dan smo šli na sprehod. Neštetokrat smo že šli po tistem sprehajališču. Ko pa sem se pojavila na ulici, so se vsi ustavljali in spraševali, kdo smo.« Natančno se spomni tudi datuma: 6. september lani, takrat se je pokrila z nikabom. Naroči si jih v Egiptu, najraje ima črne, pa tudi sive in bordo. Zaradi obleke se ne omejuje in gre vsakodnevno ven. Zgodilo pa se ji je že vse mogoče. Tudi z avtom so se že ustavljali in moža spraševali, kakšno čarovnico ima s seboj. Neka gospa v trgovini jo je prav napadla, da je to v Sloveniji prepovedano. Ima pa privilegije v banki. Da je ne bi vedno pregledali varnostniki, so ji omogočili, da preden želi dvigniti denar, pokliče in ji vse uredijo v posebni sobi, z bančno uslužbenko, ki jo identificira. Pravi, da je kakšen dan močna, z žensko trmo se sploh ne ozira na komentarje, kdaj drugič pa jo hudo prizadene.
Layla je nikab nosila v Maroku, Italiji in Sloveniji (ampak vsega skupaj samo dva meseca), v Sloveniji se pokriva z ruto: »Velika razlika je med družbo v Italiji in tukaj. Res je, da so tam vse informacije v zvezi z islamom veliko dostopnejše, a so postali veliko bolj nestrpni. V Sloveniji pa se mi zdi, da je kljub vsemu več spoštovanja. Res pa je, da je tudi več nevednosti.«
