Vsak dan v biološke odpadke zmečemo na stotine kilogramov hrane pred iztekom roka uporabnosti. Stotine kilogramov kruha, zelenjave, sadja, sira, jogurtov, mleka itn. konča med odpadki, medtem ko čedalje več ljudi strada. Kako absurdno je to, se zavedamo že dolgo in ideje o tem, da bi s to hrano nahranili lačne, se prav tako porajajo že dolgo, saj je to marsikje v svetu že ustaljena praksa. Končno se zdi, da je bil narejen prvi pravi preboj na tem področju. Da je marsikaj mogoče, kažejo prostovoljci iz Lions klubov v Celju, Mariboru, Trbovljah in Slovenj Gradcu. Sledili jim bodo še v številnih drugih mestih. Naslednji pa so na potezi župani. Ti namreč najlažje omogočijo naslednji logični korak – razdelilnice hrane, ki bi močno olajšale življenje ljudem v najhujši stiski.
Z Zdenetom Podlesnikom, pooblaščencem za projekt VIŠKI HRANE v Lions Distriktu 129, in Natalijo Tomažič, eno od prostovoljk iz Lions kluba Celje Mozaik, ki so srce projekta, se snidemo ob pol devetih zvečer v celjskem Tušu. Oba imata za seboj naporen dan, pa sta v deževnem novembrskem večeru še vedno pripravljena zasluženi počitek zamenjati za dobro delo. Tik preden se trgovina zapre, jima bo poslovodja pripravila paket izdelkov, ki drug dan ne morejo več v prodajo in bi prej končali v zabojniku. V vozičku se znajdejo mleko, jogurti, kruh in pekovsko pecivo ter zelenjava. Iz vrečk in zavitkov s toplo peko pa diši po bureku in pečenih mesninah. Naslednja postaja bo celjski Mercator, kjer se bo zgodba ponovila, potem pa naprej v Center za brezdomce. Ko pridemo tja, so stanovalci kot venček nabrani okoli vrat. Vidi se, da je večerna dostava eden vrhuncev dneva. Takoj so na voljo dodatne roke, ki pomagajo znositi škatle v hišo. Večerja bo topla in slastna. Nekaj bodo razdelili še v materinski dom in varno hišo. Pa bo sitih nekaj deset ljudi. Tako lahko je. Zakaj torej komaj kaj hrane razdelimo na ta način?
Predpisi niso problem. Predpisi, sanitarni standardi in evropske direktive onemogočajo prodajo hrane s pretečenim rokom uporabe, kar je prav. Kaj pa razdelitev tik pred iztekom? Zdene Podlesnik pravi, da predpisi niso večji problem, so pa slabo dorečeni. Denimo to, kako bodo donacije podjetij obdavčene. Seveda se je treba držati navodil o pravilnem ravnanju s hrano in tudi škatla za prevoz hrane mora ustrezati standardom, to pa je bolj ali manj tudi vse. »Imamo dve posebni standardni škatli za prevoz obrokov, kar za zdaj zadošča. Ker smo le dostavljavci, se nam z drugimi predpisi ni treba bosti. Prejemnik, Center za brezdomce, pa ima vse potrebne papirje in pogoje za razdeljevanje hrane naprej. Tako ni nobenih težav. Lionsi niti ne želimo sami razdeljevati hrane končnim uporabnikom. Ne bi mogli vedeti, ali jo delimo pravim ljudem, niti ne bi mogli odgovarjati za njeno neoporečnost, saj nimamo primernih prostorov za to. Ker je količina vsak dan drugačna, tudi ne bi mogli zagotoviti vsakodnevne dostave vsem.« Podlesnik sicer ni privrženec potrdil in kuponov. »Ljudje se že tako ali tako izpostavijo, ko pridejo po zastonj obrok ali izdelke. Mislim, da preveč regulative na obrobju družbe ni dobro.« Zato pa so Lionsi toliko bolj natančni pri svoji evidenci. Natalija Tomažič natančno zapiše, koliko česa so prevzeli, koliko ur so delali, koliko kilometrov prevozili itn. Poročila mesečno posredujejo donatorjema, ki si z njimi lahko pomagata pri boljši organizaciji. »Preden smo začeli, smo si predstavljali, da bomo čakali po nekaj dni, preden se bo nabralo dovolj hrane. Načrt je bil, da nas pokličejo po potrebi. A se je izkazalo, da je dela za vsak dan. Povprečno vsak od prostovoljcev pride na vrsto dvakrat na mesec. Nekatere članice se vozijo tudi precej daleč, pa jim ni težko. Dnevno tako nahranimo kar nekaj deset ljudi.« Nekaj deset let ljudi z viški hrane iz le dveh trgovin v mestu. Predstavljajte si, koliko bi se nabralo, če bi bile v tak projekt vključene vse!
